Razstava bo odprta do 25. februarja, danes pa bo po njej vodila umetnostna zgodovinarka Katarina Rus Krušelj. Foto: Galerija Domžale
Razstava bo odprta do 25. februarja, danes pa bo po njej vodila umetnostna zgodovinarka Katarina Rus Krušelj. Foto: Galerija Domžale

Na odprtju postavitve je zbrane po nagovoru direktorja Milana F. Mariniča, ki se je sprehodil od pravkar minulega kulturnega praznika do dogodkov, ki bodo še spremljali razstavo (organizirano vodstvo v petek, 18. februarja ob 18.00, ustvarjalna sobota v galeriji Domžale preteklo soboto (12. februarja) ob 10.00) je kustos razstave Vasja Nagy takole popeljal 'in medias res':
"To, o čemer želim govoriti ob slikarstvu Milene Usenik, je prisotnost. Ko stojimo pred njenimi slikami, se nam prav v njej odkrivajo. In ko pravim: prisotnost, nimam v mislih dejstva, da so slike tu pred nami, temveč tisto, kar nam kot slike kažejo. Umetnica vsako sliko začne iz nekega pogleda zunanje resničnosti – vedute, tihožitja, narave, vendar se kmalu od njega loči. Loči se od oponašanja, upodabljanja nečesa, kar bi bilo odsotno, ko bi bila slika naslikana. Namesto tega naravo ustvarja. Ustvarja resničnost, samo-na-sebi. Brez navezovanja na svet onkraj resničnosti slike pred nami. Zdi se, da so se celo geste osamosvojile od roke, ki jih je začrtala, tako kot druge oblike od prizorov. Onkraj same slike so predstave gledalca, tistega, ki potuje med barvne gmote in jim daje imena. Povezuje jih z lastnimi sanjami in jim določa pomene. V oblikah prepoznava že znano in vzpostavlja občutja, ki ga s sliko povežejo v eno."
Avtorica je, potem ko je pozdravila z zanjo tako značilno prijaznostjo, izrazila še veselje in hvaležnost, da smo "... prišli pokramljat' z njenimi slikami!" V trdnem prepričanju, da sta veselje in hvaležnost, če že ne povsem, pa vsaj v veliki, zelo veliki meri, na naši strani, se je potem razvil prisrčen klepet s slikami in med prijatelji.

Ko je pomembno le veselje do slikarstva
Tudi Andrej Medved govori o slikarstvu Milene Usenik zelo podobno kot kustos zdajšnje razstave: "Milena misli likovno pokrajino kot samosvoj, se pravi lastni umetnostni pristop, zanima jo le gradnja slike z barvo, vsi drugi likovni problemi so temu podrejeni. Figuralnost, ki je bila včasih v ospredju, tu zakriva barva kot krajina. ... To pa ne pomeni, da avtorica vztraja pri poenostavljanju slikovne zgradbe, temveč jo zavestno podredi vprašanju barve. Znova je pomembno le veselje do slikarstva, vse drugo je odveč. Figurabilnost ni slikana mimetično 'v naravi', Milena slika slike, ne narave."

V tem pa se jasno pokaže, kako je tudi to ena tistih poti, na kateri postaja manj več. Nastala slika se na eni strani vse bolj navezuje na lastne moči, na res likovni izraz, govori sama iz sebe, skoraj asketsko opušča vse pripovedovanje in vse opombe o tistem, s čimer se je avtorica srečala in iz česar je zajemala, ko je slika nastajala. Kot bi onemeli vsi neštevilni drugi jeziki in bi govorile samo in edinole barve in kompozicija. Slika je predvsem prisotnost. Tukaj in zdaj. Ko živimo tukaj, nas prostor nekako neha omejevati, ko živimo zdaj, nam čas na nek način več ne gospoduje. Pa se ne bi srečevali kar tako, med tukaj in zdaj?