V Prištini rojeni in v Portorožu delujoči Gani Llalloshi je projekt 101 Euro (2009, digitalni tisk na papirju, 7,2 x 13,5cm) zasnoval na razmerah v svoji domovini. Po razglasitvi neodvisnosti je Kosovo prešlo pod nadzor mednarodne skupnosti, saj lokalna oblast ni bila zmožna vzpostaviti državnih institutov, kot na primer državne denarne valute. Za trgovanje se je zato začela uporabljati evropska valuta in Llalloshi se je odločil obdelati omenjeno temo s tiskanjem serije evropskih bankovcev za 101 evro, za katere trdi, da jih je natisnila Kosovska državna banka, ki seveda ne obstaja. Sebe je upodobil kot Lorda Byrona v noši albanskega aristokrata. Foto: Skica
V Prištini rojeni in v Portorožu delujoči Gani Llalloshi je projekt 101 Euro (2009, digitalni tisk na papirju, 7,2 x 13,5cm) zasnoval na razmerah v svoji domovini. Po razglasitvi neodvisnosti je Kosovo prešlo pod nadzor mednarodne skupnosti, saj lokalna oblast ni bila zmožna vzpostaviti državnih institutov, kot na primer državne denarne valute. Za trgovanje se je zato začela uporabljati evropska valuta in Llalloshi se je odločil obdelati omenjeno temo s tiskanjem serije evropskih bankovcev za 101 evro, za katere trdi, da jih je natisnila Kosovska državna banka, ki seveda ne obstaja. Sebe je upodobil kot Lorda Byrona v noši albanskega aristokrata. Foto: Skica
Umetniški dvojec Katja Oblak in Julij Borštnik, oba živita in ustvarjata v Ljubljani, sta navdih našla v zgodovinskem razvoju železnice, z njo povezanih hrepenenjih in razočaranjih. Miniaturna železnica začne svojo pot v znamenju spremembe paradigme v predmodernem obdobju in pusti za seboj kmetijsko proizvodnjo in primitivno fevdalno izkoriščanje. Njena druga postaja sovpada z zlomom srednjeveške politične nadvlade Habsburške monarhije, tretja pa pripoveduje o razmerah po drugi svetovni vojni in ponovni vzpostavitvi narodov. Četrta železniška postaja zaznamuje konec rasti, ki je temeljila na naraščajoči industrijski produktivnosti. Zaradi prekomernega kopičenja kapitala industrija ni več zmožna hraniti zasebnih dobičkov, piše v katalogu.
Umetniški dvojec Katja Oblak in Julij Borštnik, oba živita in ustvarjata v Ljubljani, sta navdih našla v zgodovinskem razvoju železnice, z njo povezanih hrepenenjih in razočaranjih. Miniaturna železnica začne svojo pot v znamenju spremembe paradigme v predmodernem obdobju in pusti za seboj kmetijsko proizvodnjo in primitivno fevdalno izkoriščanje. Njena druga postaja sovpada z zlomom srednjeveške politične nadvlade Habsburške monarhije, tretja pa pripoveduje o razmerah po drugi svetovni vojni in ponovni vzpostavitvi narodov. Četrta železniška postaja zaznamuje konec rasti, ki je temeljila na naraščajoči industrijski produktivnosti. Zaradi čezmernega kopičenja kapitala industrija ni več zmožna hraniti zasebnih dobičkov, piše v katalogu. Foto: Skica
Letizia Werth se je rodila na Južnem Tirolskem, umetnost je študirala na Škotskem, v New Yorku in Kunmingu, magistrski študij pa končala na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Pri svojem delu kot predloge za nadaljnjo transformacijo pogosto uporablja stare fotografije. Tudi za serijo risb s tušem je uporabila fotografije anonimnih avtorjev in neznanega porekla, te podobe pa dojema kot najdene predmete kot nosilce izgubljenih zgodb. To, kar so fotografije zabeležile, je stvar preteklega časa, vendar po njih vseeno prisotno v sedanjosti. Na sliki: Iz serije Broken pictures, 2008/2009, indijsko črnilo na papirju, 24x32cm.
Letizia Werth se je rodila na Južnem Tirolskem, umetnost je študirala na Škotskem, v New Yorku in Kunmingu, magistrski študij pa končala na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Pri svojem delu kot predloge za nadaljnjo transformacijo pogosto uporablja stare fotografije. Tudi za serijo risb s tušem je uporabila fotografije anonimnih avtorjev in neznanega porekla, te podobe pa dojema kot najdene predmete, kot nosilce izgubljenih zgodb. To, kar fotografije dokumentirajo, je stvar preteklega časa, vendar po njih vseeno navzočo v sedanjosti. Na sliki: Iz serije Broken pictures, 2008/2009, indijsko črnilo na papirju, 24 x 32 cm. Foto: Skica

V Galerie Schleifmühlgasse 12-14 so odprli potujočo razstavo, ki se bo podala po ključnih postojankah železniške trase od Dunaja do Benetk, območja, ki ga pred stoletjem ni povezovala le nekdanja skupna monarhija, ampak je bil od nekdaj prostor skupnih usod in poti, ki se vijejo vse do prazgodovinske jantarjeve ceste. Projekt seveda ni namenjen vzbujanju nostalgije za staro monarhijo, piše kustos Vasja Nagy, zaveda pa se trenutne politično-gospodarske ureditve, ki je zrahljala meje med nekaterimi evropskimi državami. Gre za tiste meje, ki so posledica mednarodnih sporazumov po 1. svetovni vojni. Te v današnjem času še vedno obstajajo, vendar je prehajanje prek njih preprostejše, piše ob razstavi.


Več o projektu najdete tukaj.

Avstrijska kustosinja Denise Parizek je izbrala dela šestih umetnikov iz Slovenije, slovenski kustos Nagy pa je izbral prav toliko del njihovih avstrijskih kolegov.
Umetniki Gino Alberti, Svetlana Jakimovska, Gani Llalloshi, Lorena Matic, Goran Medjugorac, Andrew M. Mezvinsky, Katja Oblak & Julij Borštnik, Eva Petrič, Tiberius Stanciu, Anja Šmajdek, Franz Wassermann in Letizia Werth tako v svojih delih naslavljajo simbolno in materialno dediščino, snujejo in razgrajujejo identitete svojih prednikov in prihajajočih generacij ter obenem izmenjujejo lastne izkušnje. Umetniki so ustvarjali na papirju, ki ga, kot piše Denise Parizek, v času zvočnih instalacij in videospektaklov morda zaznavamo kot "motnjo v sodobni umetnosti", nasprotno pa, podobno kot "klasična" slika, zaradi svoje brezčasnosti že nekaj časa nakazuje ponovno uveljavitev.
Kaj puščajo sledi?
V sklopu postavitve, ki nosi naslov Sledi/Spuren, bodo v tem in vseh prihodnjih gostujočih razstaviščih potekali tudi pogovori, na katerih se bodo umetniki in strokovnjaki obeh držav pogovarjali o mejah, preseljevanju, človekovem dostojanstvu in dediščini prve svetovne vojne.
Zgodbe o času so pravzaprav zgodbe o življenju in smrti, o začetku in koncu. Za ljudi, piše Nagy. “Sledi dojemamo kot prisotnost v odsotnosti. Kot znak nečesa, kar je bilo, tukaj, nekoč. Prepoznavanje sledi je povezano z imaginacijo odsotnega. Moramo si predstavljati, kaj je pustilo sledi, ali vsaj neko stanje dojemati kot posledico dogodka.”

Razstava bo odprta do 30. aprila, zatem jo bodo odprli v atriju ZRC-ja SAZU-ja v Ljubljani, kjer bo odprta od 8. do 28. maja, v Mariboru v EPeKa od 30. maja do 22. junija, v Pavlovi hiši v Potrni od 5. julija do 13. septembra, v Obalnih galerijah Loža v Kopru med 30. oktobrom in 30. novembrom ter v beneški galeriji A +A od 4. do 27. decembra.