Umetnica, katere razstavo so odprli v galeriji ZDSLU, oblikuje likovne nosilce iz materiala, najdenega v urbanem in naravnem okolju. Uporablja predvsem odpadni papir, ki ga reciklira in uporabi pri nadaljnjem delu. Razstavljena dela pretanjeno zrcalijo njeno željo izpostaviti krhkost in hkrati trdnost materije, ki je samostojni predmet ustvarjanja ali pa slikovni nosilec lesoreza in frotaža.
Umetnica nameni veliko pozornosti že sami izbiri papirja. Lahko gre za papir, načrtno zbran v papirni akciji, lahko denimo za karte podzemne železnice, ki jih je umetnica s prijatelji nabrala v Parizu, ali pa za material, ki ga je našla po naključju. V vseh primerih se ustvarjalni proces začne z zbiranjem in izbiranjem, nastanek recikliranega papirja pa je šele njegova druga stopnja.
Naključje ima pomembno vlogo tudi v drugem koraku, saj avtorica osnovno maso kombinira z drugimi elementi, na primer s tistimi, ki jih je našla ob Savi, dovoljuje pa tudi, da takšni elementi vsaj do neke mere ostajajo opazni na končnem izdelku.
Naslonitev na akcije, ki vodijo vse do dadaistov
Osnovna zamisel in postopek spominjata na konceptualistične akcije 60. let in njihove predhodnike dadaiste, na primer Kurta Schwittersa in Maxa Ernsta. Na zadnjega spomni tudi tehnika, ki jo umetnica pogosto uporablja na tretji stopnji, ko združuje tradicionalni lesorez in frotažo.
Po besedah umetnostnega zgodovinarja Leva Menašeja, avtorja besedila v razstavni zloženki, dela Metke Pepelnak kažejo, kakšni so umetniki, ki so začeli ustvarjati po prelomu 80. let in ki svojim hotenjem ustrezno vlivajo starim formulam, takšnim in drugačnim, novo življenje, stari klišeji pa jih pri tem niti najmanj ne ovirajo.