Borka za državljanske pravice Rosa Parks se je v petdesetih, ko je bilo na ameriškem Jugu zanjo že prenevarno, zatekla v Detroit. Hiša, v kateri je našla zavetje, je zdaj tudi sama begunka: čez Atlantik so jo prenesli v Berlin. Ameriški umetnik Ryan Mendoza je hišo razstavil in ponovno zgradil v četrti Wedding nemške prestolnice.

Brez spomeniške zaščite
Presenetljiva nova lokacija je eden od sadov svetovne recesije leta 2008 in posledičnega dramatičnega zatona Detroita. Po sesutju nepremičninskega trga je hiša Rose Parks, podobno kot nešteto parcel po mestu, samevala. Mestne oblasti so jo uvrstile na seznam gradenj, ki jih bodo v prvi etapi preureditve mesta zravnali s tlemi. Pri tem "olajševalna okoliščina", da se je Parksova v hišo iz Alabame preselila, potem ko je že zaslovela s svojo gesto pogumne državljanske nepokorščine, ni igrala nobene vloge.

Rušenje je preprečila nečakinja Rose Parks, Rhea McCauley, ki je hišo od mesta odkupila za 500 dolarjev. Lastništvo je predala Ryanu Mendozi, ki je pred tem v okviru umetniškega projekta eno hišo iz Detroita že preselil v Nemčijo.

"Gre za dragocenost," je McCauleyeva komentirala za tiskovno agencijo AP, ko je prejšnji teden prvič obiskala prestavljeno tetino domovanje v Berlinu. "Neprecenljiva je. Pa so z njo vseeno ravnali nemarno. Tako je bilo videti in tak vtis sem dobila. Ko mi je Ryan ponudil obnovo in selitev v Berlin, sem privolila."

Lani poleti je Mendoza s pomočjo prostovoljcev hišo razstavil ter jo v zabojnikih po morju preposlal na staro celino. V Nemčiji je potreboval še nadaljnjega pol leta za natančno rekonstrukcijo. "Bil bi težek projekt, če bi ga delal pod prisilo. A v resnici mi je bilo v tako veselje, da je bil vsak dan, ko smo dokončali kaj novega, zame čudovit."

Obsedela - in s tem vstala proti segregaciji
1. decembra leta 1955 se je Rosa Parks uprla zahtevi avtobusnega voznika, naj odstopi sedež belcu. Tedaj 42 let staro šiviljo so priprli in ji sodili zaradi državljanske nepokorščine. Pozneje so jo proti plačilu globe izpustili, njen protest proti rasni segregaciji pa je prerasel v bojkot avtobusnega prometa. Ta je trajal vse leto, kar je transportno družbo spravilo tik pred propad. Vrhovno sodišče je leto dni po uporu Rose Parks vsako rasno razlikovanje razglasilo za nezakonito.

Na Jugu ni mogla ostati
Iz Montgomeryja v Alabami se je Parksova v Detroit preselila z bratom in njegovo družino: pobegniti je morala pred grožnjami s smrtjo, ki jih je dobivala doma. McCauleyava je bila takrat še otrok, a se spominja, da sta se s teto sprehajali po okolišu in s prebivalci debatirali o politiki.

Nemška prestolnica ima z Združenimi državami dolgo zgodovino medsebojnih odnosov. Prav tukaj je imel predsednik Kennedy svoj slavni govor ("Ich bin ein Berliner"), predsednik Reagan pa je desetletja pozneje Gorbačova pozval, naj "poruši ta zid". V Berlinu že dalj časa obstaja šola, poimenovana po Rosi Parks, in še ena, ki nosi ime Martina Lutra Kinga. (Razdeljeno mesto je King obiskal leta 1964 in nastopil na obeh straneh zidu.)

"Mislim, da je hiša tukaj srečna," je prepričan Mendoza. "Prostor je našla v mestu, ki spoštuje strpnost. Ponovno je zrasla v prestolnici, ki je zacvetela na ruševinah zidu."

Amerika "mora odrasti", če hoče hišo nazaj
Na odprtju "inštalacije" prejšnji konec tedna obiskovalci niso mogli vstopiti v hišo, je pa Mendoza v njej prižgal luči in predvajal glasbo iz časov, ko je v njej živela Parksova.

Prihodnost projekta je za zdaj sicer še negotova: Mendoza upa, da bo hišo lahko prodal kaki umetniški ustanovi (prihodek namerava predati Fundaciji Rose Parks). Vesel bi bil tudi, če bi se hiša nekoč vrnila v Združene države - misli pa, da mora njegova domovina "predtem še odrasti kot dežela".