Razstava z naslovom Vrnitev, ki jo v celjski galeriji Božena (Fotohiša Pelikan) odpirajo drevi ob 18. uri, bo na ogled do 7. decembra.

Fotografije spremlja dokumentarni film z naslovom Marija hodi tiho (2009) režiserja Marka Stanića, ki je nastal v produkciji Đurđice Božić in Kadra22. Fotografinja v filmu govori tako o svojem zasebnem kot poklicnem življenju. Prikazane so tudi nekatere njene najznamenitejše fotografije, portreti in avtoportreti, ki jih hranijo različne zagrebške kulturne ustanove in muzeji, je v zgibanki ob razstavi zapisala Iva Kranjec.

Fotografinja je del svojega bogatega opusa podarila Muzeju mesta Zagreb. Po navedbah tega muzeja je razstavljala od Evrope do Amerike, z gostujočo razstavo pa se tako rekoč vrača v svoje rodno Celje z izbranimi fotografijami svojega ljubljenega Zagreba, so sporočili iz Muzeja novejše zgodovine Celje (MNZC), ki upravlja Fotohišo Pelikan.

Čut za malega človeka, odrinjenega na rob družbe
Marija Braut se je rodila v Celju leta 1929, a je celjskemu občinstvu večinoma neznana. S celjsko fotografsko družino Pelikan jo druži kar nekaj podobnosti. Po spletu življenjskih okoliščin se je leta 1941 kot deklica preselila v Zagreb, enako kot je Josipa Pelikana zaradi posledic prve svetovne vojne pot vodila iz Idrije v Celje. Mimogrede, galerija Božena, v kateri je na ogled gostujoča razstava, je poimenovana po Pelikanovi mlajši hčeri, ki je bila sodobnica Marije Braut.

Izkušnje, ki jih je med vojno doživela v hrvaški prestolnici, med drugim tudi v tamkajšnji sirotišnici, so jo že kot deklico globoko zaznamovale. Te izkušnje so nedvomno prispevale tudi k izostrenemu čutu za malega človeka, odrinjenega na rob družbe, ki je pogost motiv njenih fotografij.

Ukvarjanje s fotografijo za preživetje
S fotografijo se je začela ukvarjati relativno pozno, in sicer za preživetje, potem ko je zapustila prvega moža in otroka. Takrat je bila stara 38 let in fotografija ji je odprla nova obzorja. Prvo razstavo je imela leta 1969 v Galeriji SC, istega leta je postala članica Hrvaškega društva likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in Fotokluba Zagreb, leta 1972 tudi Hrvaške zveze samostojnih umetnikov, še piše v zgibanki.

Njene fotografije so doživele objave v različnih revijah, dnevnih časopisih ter publikacijah za umetnost, arhitekturo in gledališče. Bila je uradna fotografinja na snemanju filma Sutjeska (1973) z Richardom Burtonom v glavni vlogi. Za časa življenja se je predstavila na več kot stotih samostojnih razstavah po svetu in sodelovala na več pomembnejših skupinskih fotografskih razstavah. Umrla je leta 2015 v Zagrebu.

Motivi njenih fotografij so iz socialne tematike, s katerimi obuja trenutek zgodovine in v opazovalcu vzbuja nostalgijo. Njen večdesetletni opus sestavlja niz motivov, h katerim se je vedno znova vračala. Velik del njenega opusa sestavljajo portreti znanih in neznanih ljudi ter otrok, zapuščene ulice zagrebškega Gornjega grada, drogovi, golobi, letni časi, vrata, spalnice, trgi, stolpi, hišne številke in ulični napisi.