Če je prva stalna razstava Med naravo in kulturo, ki so jo postavili leta 2007, zakladnica slovenske in zunajevropske etnološke dediščine vsakdana in praznika, je druga njen vsebinski protipol oziroma njeno dopolnilo. Konceptualni okvir večdelne razstave je sicer v muzeju začel zoreti že leta 1995, s tem odprtjem pa so sklenili petnajstletno vsebinsko prenovo muzeja.

Prostor postanka med vsakdanjimi obveznostmi
Jaz, mi in drugi: Podobe mojega sveta je razstava o človeku in njegovem umeščanju v svet, o osebni, skupni in univerzalni dediščini - kaj je, kako nastaja in kakšen pomen ima. Je prostor postanka med vsakdanjimi obveznostmi, z možnostjo umirjenega premisleka o sebi in drugih ljudeh, o svetu in življenju, ki ga živimo. Je prostor spraševanja in iskanja lastnih odgovorov, prostor izmenjave mnenj in izkušenj. Je razstava, ki skuša v posamezniku oživiti preprosto radost in čudenje nad živo pisanimi podobami mnogih svetov.

Po besedah avtorice idejne zasnove razstave Janje Žagar želijo z njo opozarjati na sobivanje univerzalnega, skupnega in enkratnega v vsakem človeku, zato izpostavlja nekatera temeljna vprašanja o posamezniku ter njegovih družbenih vlogah v sedmih razstavnih sklopih oziroma poglavjih. Ta med seboj povezuje enotno idejno in oblikovalsko načelo.

Strukturnim oblikam človekovega umeščanja v svet, v katere je posameznik tako ali drugače umeščen, sledi razstava s sedmimi poglavji: Jaz - posameznik, Moja družina - moj dom, Moja skupnost - moj domači kraj, Moja odhajanja - čez meje domačega kraja, Moj narod - moja država, Moja ali tuja drugačnost - širni svet, Jaz - moj osebni svet.

Deli poti razdeljeni tudi po barvnih sklopih
Med povezovalnimi členi v muzeju izpostavljajo Pot Enega, literarizirano zgodbo posameznika v sedmih slikah, povzeto po romanu J. Dularja Krka, ki jo sestavljajo drobci utrinkov iz osebne in družinske zgodovine, neizbežno ujete ter vpete v svetovni skupni zgodovinski prostor in čas.

Oblikovanje razstave gradi na spoznavnih in čustvenih odzivih pri obiskovalcih, ki jih poskušajo izzvati svetlobna, zvočna in grafična komunikacija. Bolj kot na bogastvu informacij razstava svojo komunikacijo utemeljuje skozi nagovarjanje z vprašanji. Neposrednih odgovorov ne ponuja, pač pa spodbuja obiskovalca k iskanju lastnih odgovorov, stališč in občutkov, so o razstavi zapisali v muzeju.

Širca: Potreben je čas za postanek, da se ozremo k sebi
V govoru ob odprtju je ministrica za kulturo Majda Širca pozdravila odločitev, da je v središču razstave posameznik: "Potreben nam je namreč postanek, da se ozremo k sebi (k svojemu »jazu«), da se povprašamo, kakšna je naša pozicija do skupnosti," je podarila in nadaljevala:

"Tega postanka sodoben čas in ritem ne preneseta, saj ni več časa za čas (za to, da bi si vzeli čas). Vzeti si čas pa pomeni soočati se z (ne)lagodnimi stanji in jih zato radi potlačimo. Zato je dobro, da si rečemo: »Postoj!« ter ob tem prešerno in prešernovsko vprašamo: »Kam?«"