Razstava, ki jo v Cukrarni odpirajo drevi ob 19. uri, bo na ogled do 26. maja.

Na razstavi, ki jo kurira Alenka Trebušak, so na ogled dela, ki jih podpisujejo Marko Batista, Uršula Berlot, Beti Bricelj, Ksenija Čerče, Sandi Červek, Vuk Ćosić, DK, Dušan Fišer, Vadim Fiškin, Meta Grgurevič, Sanela Jahić, Danilo Jejčič, Peter Koštrun, Blažka Križan, Oto Rimele, Nejč Slapar, Nika Špan, Dušan Tršar, Vinko Tušek in Edvard Zajec.

Umetniška poglobitev v različne načine zaznavanja
Na ogled so slike, reliefi, fotografije, videi, objekti in instalacije. Kustosinja je v razstavni zloženki zapisala, da se beseda razširjeni v naslovu razstave nanaša na znanstveno dognanje, da vida ne moremo reducirati na čutno doživetje, ki nam ga omogoča oko, saj je vizualna percepcija dejavnost, ki vključuje tudi domišljijo. Pojem razširjeni pa aludira tudi na tista dela, ki sicer imajo svojo vizualno plat, vendar na gledalca primarno delujejo z zvokom.

V štiri skupine uvrščene umetnine
Umetniki v nekaterih izmed del dražljaje razsrediščijo in jih razpršijo v prostoru, tako da je treba okoli njih zakrožiti. Drugi izrabljajo optične učinke kontrastov med toplimi in hladnimi barvami ali neprosojnimi in transparentnimi materiali. Tretja dela razkrivajo, da za prevaro očesa zadostuje že ena barva, in sicer s prilagojeno osvetlitvijo. Spet četrta gledalca z nizom vzporedno položenih črt prepričajo o kinetični utvari, da podoba vibrira, se napenja in poglablja. Nekateri izmed umetnikov uporabljajo svetlobno občutljive elemente, kot so steklo, plastika in zrcala. Ali pa svetlobo osvobodijo njene običajne funkcije, da nekaj osvetljuje, s čimer sama postane predmet zaznave in našega prevpraševanja resničnosti.

Dušan Fišer je na razstavi prisoten z instalacijo Telo svetlobe, ki gradi celostno izkušnjo gledalca z uporabo umetne in naravne svetlobe. Kot je povedal, znotraj instalacije gledalec izgubiti občutek percepcije in ne more več zaznavati prostora. Blažka Križan za izhodišče ustvarjanja uporablja princip repeticije, ki ga združuje s tehniko rezljanja papirja. Pri ustvarjanju si, kot je pojasnila, pomaga s skico, se pa sproti korigira, saj med delom papir veliko obrača, pri čemer se ji razkrijejo še nove zanimive linije.

Kompozicija 64+64P_1 je delo Beti Bricelj, ki ga avtorica opisuje kot osnovo, iz katere izhajajo vsa njena dela, ki pa je postala umetniško delo samo zase, saj omogoča različne postavitve. Slika Ksenije Čerče, naslovljena Nikoli in tudi takrat se po njenih besedah sama po sebi upira reprodukciji, ker nima absolutnega pogleda – kliče po tem, da jo je treba videti v živo.

Uršula Berlot se predstavlja s serijo Ferokristali, ki je nastala v sklopu ukvarjanj z magnetnimi tekočinami. Ključna je umestitev v prostor, kjer je s projekcijami in koti osvetljevanja dosegla na eni strani dematerializacijo objekta in na drugi aktivacijo razmerja med materialom in nesnovnostjo, je pojasnila umetnica. DK predstavlja dela Brez naslova iz serije Temnenje, projekt Scotoma. Po umetnikovih besedah so fotografije materializacija nečesa, kar je mentalni objekt.

Meta Grgurevič razstavlja dvojico del iz projekta Saudade_Urni mehanizem. Zanju je uporabila urina mehanizma, nekateri deli so unikatno izdelani. Uri, ki tečeta svoj subjektivni čas, sta postali zvočno-kinetična instalacija. Vuk Ćosić pa je na razstavi prisoten z delom Uradna zgodovina net.arta, vol. III. Gre za serijo videodel, ki pomeni prvo inkarnacijo gibljivih slik ASCII v svetu umetnosti, zunaj programerskih laboratorijev, je pojasnil umetnik.