Na razstavi, ki se bo odprla 26. februarja in svoja vrata zaprla 18. maja, bo predstavljena umetniška pot priznanega slovenskega slikarja iz Goriškega. Kot so zapisali v katalog k razstavi, kamor so vključili tudi prispevek Vena Pilona, Mušičeva dela s samega roba velikih gibanj 20. stoletja predstavljajo eno najbolj čustvenih in intenzivnih izpovedi krhkosti človeškega bivanja v svoji tišini, pozabljenosti, molku in nevednosti z brezpogojno ekspresijo osamljenosti človekove usode. Razstava v Barceloni je nastala v sodelovanju s priznanimi muzeji, kot so Centre Pompidou (Pariz), Kunstmuseum (Basel), MNCARS (Madrid), Musee d'Art Moderne de la Ville de Paris, Ca' Pesaro - Galleria Internazionale d'Arte Moderna (Benetke) in Moderno galerijo v Ljubljani ter z evropskimi zasebnimi zbirkami.

Z vojno zaznamovana človeška tragedija
Zoran Mušič se je rodil 12. februarja leta 1909 v bližini Gorice in umrl leta 2005. Leta 1943 se je preselil v Benetke, kjer je razstavil svoja prva dela iz ciklusov Dalmatinski motivi in Benetke. Leto pozneje so ga obtožili, da je sodeloval z odporniškim gibanjem in ga deportirali v koncentracijsko taborišče v Dachau, kjer je skrivaj risal vojne grozote. Po osvoboditvi taborišča je naslikal svoj prvi avtoportret, ne da bi opustil svojo figurativno krajino.

Cikel Nismo poslednji
V drugi polovici 50-ih let se je Mušič intenzivno ukvarjal z grafiko, a tudi slikanju se ni odpovedal. Serija Dalmatinske pokrajine (1957) je pomenila njegov prvi in edini izlet v abstraktne vode. Leta 1970 je začel ustvarjati svoj najbolj prepoznavni ciklus Nismo poslednji (Nous ne sommes pas les derniers), v katerem je oživil človeško tragedijo, ki jo zaznamujejo pregnanstvo, vojna in nasilje. V 70-ih letih se je vrnil h krajinam in beneškim motivom, sledil je njegov zadnji ciklus s človeško figuro kot znakom osamljenosti in meditacije.