Leta 1954 je skrb za podobo naslovnice vodilne nemške revije Der Spiegel za skoraj trideset let prevzel likovni urednik Eberhard Wachsmuth. Ustvaril je znameniti rdeči okvir, ki je danes zaščitni znak publikacije, in kmalu po nastopu službe je začel prepričevati založnika in urednike, naj značilna portretna fotografija na naslovnici odstopi prostor ilustraciji.

Kljub začetnemu odporu je Wachsmuthu leta 1956 uspelo in njegovo zamisel so posvojili vsi njegovi nasledniki. Za Stefana Kieferja, današnjega umetniškega direktorja naslovnic Der Spiegla in kustosa potujoče razstave, ki zdaj gostuje v Ljubljani, je ilustracija skoraj vedno prva izbira, ko gre za upodobitev kompleksnih zamisli ali abstraktnih teorij. Rdeči okvir in vrhunsko umetniško delo v njem se teden za tednom zlivata v presenetljivo celoto.

Razstavo Umetnost revije Der Spiegel, katere producent in organizator je Zavod za kreativno produkcijo Emzin, je na ogled v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na Gradu Fužine. Razstava se želi pokloniti umetnikom, ki so ustvarjali Spieglove naslovnice, in predstaviti izbor ilustracij od leta 1956. Toda tokrat jih ne obkroža rdeči okvir. Kot umetniška dela so končno dobila zasluženo mesto na steni galerije.

Kot uvod v slavnostno odprtje razstave Umetnost revije Der Spiegel je na predvečer odprtja o zakulisju nastajanja naslovih ilustracij, ki s svojo učinkovitostjo in drznostjo nemalokrat vzbudijo veliko pozornosti in se za vselej vtisnejo v spomin bralcev, iz prve roke spregovoril dolgoletni umetniški direktor Spieglovih naslovnic Stefan Kiefer.

Stefan Kiefer je diplomiral iz ilustracije in leta 1983 s Francozom Gillesom Veronom v Hamburgu odprl zasebni studio. Njegove fotorealistične ilustracije so mu kmalu prinesle široko prepoznavnost. Med njegovimi naročniki so bile vse večje nemške oglaševalske agencije in založbe, kot so Der Spiegel, Stern, Rowohlt, S. Fischer in številne druge. Leta 1996 je začel delati pri reviji Der Spiegel kot oblikovalec naslovnic, za katere od leta 2000 naprej skrbi kot umetniški direktor. V tem času si je vztrajno prizadeval za povečevanje vloge avtorskih ilustracij na naslovnicah osrednjega nemškega informativnega tednika.

"Ilustratorji so večinoma neopazna bitja – osamljeni jezdeci, ki v studiih dolge noči premlevajo o svojih projektih in so le redko zadovoljni z rezultati svojega prizadevanja. In ko delo naposled oddajo, jim ostanejo tesnobni upi: bo naletelo na dober odziv in ali bo sploh objavljeno? Uredništvo za naslovnico revije Der Spiegel že skoraj 50 let teden za tednom povzroča neprespane noči najboljšim ilustratorjem na svetu. V navzkrižnem ognju natančnih navodil, visokih zahtev in kratkih rokov morajo vedno znova ustvarjati vrhunske naslovne ilustracije. Der Spiegel pri tem pridobi izjemen talent teh 'najetih' umetnikov, ki sprejmejo naročilo in pod časovnim pritiskom pokažejo svojo ustvarjalnost. Ilustratorje pa premami obet, da bo njihovo delo natisnjeno na naslovnici naše revije v milijonu izvodov," je v uvodu v knjigo The Art of Der Spiegel (teNeues, 2004) zapisal Kiefer, ki je delo uredil skupaj s Stefanom Austom.

Za predgovor omenjene knjige je poskrbel Steven Heller, umetniški vodja pri The New York Times Book Review, ki je zapisal: "Na ilustracije v Der Spieglu vplivajo številna avantgardna gibanja dvajsetega stoletja, vključno s simbolizmom, novo objektivnostjo, magičnim realizmom in nadrealizmom. Številna med njimi so edinstvene mešanice enega ali vseh pristopov, kar pripelje do inovativnih sodobnih grafičnih slogov. Metode in manierizmi se lahko gibljejo od podrobnega realizma Braldta Braldsa do stripovske stenografije Guya Billouta, vendar je vsem naslovnicam Der Spiegla skupna temeljna konceptualna pripoved. Portreti, karikature in upodobitvene vinjete pripovedujejo zgodbe, in to včasih na več ravneh. Umetnost zaradi umetnosti ali slog zaradi sloga se rutinsko zavračata, saj je poglavitno poslanstvo pri tem prenos ideje aha. To so tisti koncepti, ki so dovolj bistri, da so prefinjeni, hkrati pa dovolj dostopni, da jih povprečen gledalec lahko razvozla."

Končajmo pa z mislimi Walterja Grasskampa, umetnostnega kritika, profesorja umetnostne zgodovine na münchenski akademiji za likovno umetnost in avtorja številnih knjig o umetnosti, oblikovanju ter kulturnih in izobraževalnih politikah, s katerimi smo prispevek tudi začeli: "Če se toliko ljudem zdi vredno prizadevati, da pristaneš na naslovnici revije, o čem torej sanjajo ilustratorji, ki te naslovnice slikajo – na primer tiste v Spieglovem rdečem okviru? Mar upajo, da bodo svoje ilustracije nekoč videli viseti na zidovih umetnostnih muzejev, kjer bodo namesto v grafičnem okvirju revijalne naslovnice razstavljeni v pravem lesenem okvirju? Če ilustratorji res sanjajo o nečem takšnem, jih bo ta razstava morda ponesla nekoliko bližje izpolnitvi teh sanj. Seveda se njihovi obrazi ne bodo nikoli pojavili na naslovnici revije Der Spiegel. Vendar pa tega verjetno tudi ne bi hoteli, saj se predobro zavedajo s tem povezanih slabih plati. Nekateri njihovi portreti bogatih in slavnih stopajo po tako tanki meji med iznajdljivo karikaturo in natančno dodelano ilustracijo, da bi zadevno osebo nemudoma hoteli poslati na krajše potovanje, da si opomore. Zato se morda ne bi hotel čisto vsak politik znajti v portretu na naslovnici revije Der Spiegel – zato pa bi se tam rad vsak ilustrator znašel s svojim delom."