S projektom se v Amsterdamu ukvarjajo že nekaj časa, zadnji mesec pa po poročanju portala Artnet intenzivneje: ekipa zgodovinskega oddelka pod vodstvom Martine Gosselink sestavlja seznam umetnin, ki jim bodo iz naslovov umaknili besede tipa "črnec", "eskim", "indijanec" in "palček".

V praksi je to videti takole: platno slikarja Simona Marisa z letnico 1900, ki trenutno nosi naslov Young Negro Girl (Mlado črnsko dekle), bo odslej katalogizirano kot Young Girl Holding Fan (Mlado dekle s pahljačo).

Bi bili nam všeč taki slabšalni pridevki?
"Stremimo k temu, da se ne bi več uporabljala imena, ki so jih belci nadeli drugim," je Gosselinkova pojasnila za New York Times. "Nas, Nizozemce, so včasih obkladali z izrazom kaas kops, sirove glave, in ne bi nam bilo všeč, če bi v tujini obiskali kak muzej, kjer bi naleteli na opis tipa 'sirjeglava ženska s sirjeglavim otrokom'. Ampak točno to se dogaja tukaj."

Etikete približno osem tisoč del so pregledali v letu 2013, preden se je muzej po daljšem obdobju obnove spet odprl za javnost, a nekateri naslovi so še vedno sporni. Med njimi je na primer platno Batšebina kopel slikarja Cornelisa van Haarlema, ki je opisano kot "eksotično", ker je na sliki tudi temnopolta služabnica.

Globoko vsajeni rasizem
"Naša prioriteta je odstranjevanje žaljivih opisov na spletu," je izpostavila Gosselinkova. "Do zdaj smo naleteli na 132 opisov, v katerih je beseda "črnec", in to je precej lahko spremeniti. Obstajajo pa tudi druge besede, na primer "Hotentoti" - tako so Nizozemci poimenovali ljudstvo Khoi v Južni Afriki, kar v nizozemščini pomeni "jecljavci". To je zelo žaljivo in pomembno je, da se čim prej popravi."

Obtožbe hiperkorektnosti
Projekt je javnost sprejela z mešanimi odzivi; nasprotniki denimo opozarjajo, da se s spreminjanjem imen spreminja tudi zgodovinski kontekst, v katerem so umetnine nastale. Kot je zapisal eden izmed komentatorjev pod Timesovo novico: "Informativno je vedeti, kje smo bili v primerjavi s tem, kje smo zdaj. To je del zgodovine in del dialoga. Velika razlika je med tem, da se zavedamo žaljivih terminov v vsakodnevnih interakcijah, in tem, da saniramo zgodovinske arhive. Zadnje je oblika laganja." Spet drugi se pritožujejo nad pretirano politično korektnostjo.

Na drugi strani je denimo Raphael Roig, stalni tajnik etičnega komiteja v Mednarodnem svetu muzejev, ki je prepričan, da smo priča napredku. "Seveda smo že slišali pritožbe na račun specifičnih predmetov in razstav, ki so se ljudem zdeli žaljivi, ampak tokrat smo - vsaj kolikor je meni znano - prvič priča širši razpravi o naslovih in opisih umetnin," je komentiral za omenjeni časopis. "Odločno podpiramo odločitev Rijksmuseuma."

"Ključ je v tem, da najdeš ravnotežje med posluhom za predstavljane manjšine in varovanjem zgodovine," je še dodal. "To je po mojem mnenju seveda zelo kočljivo ravnovesje."

Amsterdamski muzej ima v lasti okrog 1,1 milijona del; šele četrtina zbirke je bila digitalizirana. Za zdaj so izbrali in popravili okrog 200 neprimernih izrazov in žaljivih besed.