Umetniški projekt Corporis Animati je del širše zgodbe Corpus Indeterminata, ki raziskuje uporabo nekonvencionalnih kiparskih materialov (prašičja maščoba) in sodobnih umetniških medijev v povezavi z novimi tehnologijami. Foto: Zavod Gulag
Umetniški projekt Corporis Animati je del širše zgodbe Corpus Indeterminata, ki raziskuje uporabo nekonvencionalnih kiparskih materialov (prašičja maščoba) in sodobnih umetniških medijev v povezavi z novimi tehnologijami. Foto: Zavod Gulag
false
Zoran Srdić Janežič in Otto Urpelainen sta ustvarila robota-prašiča kot potencialno živo bitje z omejenim zavedanjem prostora in lastnega telesa ter gibanja v njem. Prašič zaznava fizične meje, znotraj katerih vedno poišče človeške objekte, doprsnih kipe, nad katerimi ob stiku s prašičem zasveti žarnica. Vendar se dogajanje ne ustavi na idejnem polju ("posvetilo se mi je"), gre korak naprej v ideologijo, determiniranost obeh bitij in njuno indoktrinacijo. Zato namizne luči, ki tolčejo po glavah kipov, delujejo agresivno. Foto: Zavod Gulag

V projektu Corporis Animati akademski kipar, vizualni umetnik in izdelovalec lutk Zoran Srdić Janežič ter finski umetnik in inženir programske opreme Otto Urpelainen razvijata umetnost na področju animatronike - konstrukcije in upravljanja robotov, ki simulirajo človeške in živalske značilnosti. Ustvarila sta prašiča-robota, tega oživljata ter ustvarjata hibrid med kiparsko taktičnostjo in programiranim mehanskim objektom.
Prašič-robot nastopi kot potencialno živo bitje, a z omejenim zavedanjem prostora in lastnega telesa ter gibanja. Zaznava fizične meje, znotraj katerih vedno poišče človeške objekte, doprsne kipe, nad katerimi ob stiku s prašičem zasveti žarnica, dalje pa raziskuje tudi ideologijo in determiniranost obeh bitij.
Projekt je del širšega opusa Corpus Indeterminata (Nedoločeno telo), ki sta ga zasnovala Zoran Srdić Janežič in Jana Putrle Srdić, raziskuje pa uporabo nekonvencionalnih kiparskih materialov, kot je v tem primeru prašičja maščoba, in sodobnih umetniških medijev v povezavi z novimi tehnologijami.
Po razstavi na 8. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije v Mariboru in festivalu MRFU-KIBLIX v Kibli bo tretja etapa in različica projekta v Galeriji stolpa Škrlovec na ogled do 15. novembra.
Živalsko telo kot blago, človeško kot nedotakljivo
Vsebinsko opus v ospredje postavlja razmerje med vrednostjo in vrednoto. Prašič je za človeka lahko žival, hrana ali material za kip, mogoče ga je kupiti in ima tako določeno vrednost, človeško telo velja za nedotakljivo, sveto, za vrednoto. Vendar je tudi človeško telo v nekaterih situacijah dovoljeno obravnavati kot material, na primer pri liposukciji iz estetskih razlogov (a kot opozarjata ustvarjalca, liposukcija z namenom pridobivanje materiala za umetnost ni vnaprej dovoljena: umetnik mora za pridobitev lastnega sala za to zaprositi posebno etično komisijo), nekateri deli človeškega telesa, kot so lasje ali urin, se uporabljajo v kozmetični in zdravstveni industriji.
Umetnika zanima prav vmesno, sivo območje, polno nasprotij, ob tem preverjata odnose med realnimi, virtualnimi telesi in roboti, človeškim in živalskim ter vzpostavljata nov, neantropocentrični vrednostni sistem.