Gre za svetilke iz zbirke Mirana Mošnika, ki bodo razstavljene do 30. septembra. V soju teh svetilk so idrijski "knapi" doživljali lepe, pa tudi žalostne trenutke; svetilke so bile dolga stoletja njihove zveste spremljevalke, so zapisali organizatorji.

Sprva so v rudnikih za osvetlitev uporabljali ogenj, svetila na trske (čelešnike), svetilke na svečo, bakle, svetleče ribe, leščerbe (loj), oljenke (gosto olje), karbidovke (acetilenke), varnostne svetilke, v zadnjem obdobju pa akumulatorske svetilke. Prve svetilke so nosili v rokah, nato obešene okrog vratu, sledile so naglavne svetilke z akumulatorjem okrog pasu, v zadnjem obdobju pa se najpogosteje uporabljajo svetilke z baterijami na čeladi.

V slovenskih rudnikih so še v 19. stoletju uporabljali svetilke z repičnim oljem, ki so jih imenovali repičnice, pa tudi oljenke. V rudnikih, ki jih je ogrožal jamski plin metan, se je začela v drugi polovici 19. stoletja uporabljati tudi Humprey-Davyjeva varnostna svetilka, pozneje pa tudi karbidovka.

Svetilke so opozarjale na nevarnost
Številne vrste svetilk so bile kombinacija svetila in merilnika jamskega plina, ki je delavce pravočasno opozoril na nevarnost, včasih pa so se delavci s svetilkami tudi greli. Žal so bile nekatere svetilke tudi vzrok rudarskih nesreč, predvsem tam, kjer ni bilo urejenega prezračevanja in so uporabljali neustrezne svetilke.

V Idriji so bile več kot 400 let, od odkritja živega srebra leta 1490 pa do 1913, v uporabi oljenke, ki so jim pravili tudi jamšarice ali ripsovke. Bile so železne ali medeninaste v obliki likalnika oziroma podkve. Karbidovke, ki so dajale veliko boljšo svetlobo, so začeli v idrijskem rudniku uporabljati šele po letu 1913. V času uporabe karbidnih svetilk so si rudarji z njimi svetili tako na delovnem mestu kot tudi na poti na delo. Po letu 1963 so bile v uporabi samo še akumulatorske svetilke.