Obširna razstava, ki je sovpadala s slovenskim kulturnim praznikom, predstavlja delo pesnice in pisateljice, in, kot se je izkazalo, je Makaroviča v letih svojega ustvarjanja objavila veliko. Če vtipkate v vzajemno bibliografsko-kataložno bazo podatkov (cobiss) njeno ime, dobite več kot 400 avtorskih del, sama pa je na odprtju povedala, da je v 70 letih že moralo kaj nastati. In kot kaže, bo še kaj nastalo.

Nova pravljica in skupina Katalena
Odprtje je s pevsko interpretacijo šansonov slavljenke popestrila igralka Janja Majzelj (odpela je Mademoiselle Adela, Mačje oči in Rojstni dan), z bolj znanstvenega kota pa sta njeno delo osvetlili Irena Novak Popov in Milena Blažič, vsi navzoči pa so predvsem pričakovali novo, še neobjavljeno pravljico z naslovom Katalena. Kot je povedala Makarovičeva, pravljica napoveduje novo obdobje v njenem ustvarjanju, kjer odslej ne bo več prostora za vile, mucke, zajčke, in kar je še živalic ter ljubkih pravljičnih bitij, temveč se bo pravljičnost premaknila v bolj 'krute' vode.
S pravljico se znova vrača k arhetipskim oblikam, kjer je pogosto tema smrt in kruti medčloveški odnosi, oziroma potovanje, na katerem se pridobiva izkušenje, ki prihajajo iz udarcev, žalosti, razočaranj, frustracije.

Po prebrani pravljici sta se ne drugi strani stopnišča v prvem nadstropju NUK-a pojavila člana skupine Katalena; Vesna Zornik je ob kitarski spremljavi Boštjana Narata odpela pesem Katalena, ki pravzaprav govori o isti zgodbi kot pravljica Svetlane Makarovič.

Pravljica naj bo enakovreden literaren žanr
Pri svojem delu bo, kot je to že storila pri Kataleni, zgodbi o deklici, ki pobegne s črnim možem, a z njim po prvi zaljubljenosti ni več zadovoljna in se v končni fazi spremeni v kamnit kip, izhajala iz starih ljudskih pesmi, balad, konec pa bo vedno odprt. To pa zato, da se bodo bralci ob njem malce zamislili in vklopili lastne možgane ter pustili domišljiji prosto pot in naredili svoj konec.

Predvsem pa želi Makarovičeva s tovrstnimi pravljicami obnoviti pravljico kot literarni žanr, enakovreden vsem drugim literarnim žanrom. Take pravljice je recimo pisal Oskar Wilde, ne pa (eden izmed najbolj znanih pravljičarjev) Hans Christian Andersen, je še povedala Makarovičeva.

Preteklost je del nas
O njenem delu je spregovoril tudi v. d. ravnatelja NUK-a Lenart Šetinc, ki je med drugim povedal, da se njenega ustvarjanja najbolj veselijo otroci in se ji zahvalil za gradivo, ki ga je darovala iz osebnega arhiva. Po Rupnikovem mnenju je to lepo dejanje, ki kaže na neobremenjenost s preteklostjo. Vendar pa Makarovičeva pravi, da preteklost vsakogar določa in je zato ne smemo pozabiti ali potisniti vstran.

Lejla Švabić