Slikarsko pot tega francoskega 'neoimpresionista' predstavljajo v Muzeju impresionizma v Givernyju. Na razstavi, ki bo odprta do 31. oktobra, bo na ogled približno 80 del Maximiliena Lucea (1858-1941). Rodil se je v obrtniški družini v Parizu in odraščal v delavskem razredu Montparnassa, sledi česar se pojavljajo tudi v njegovem delu, saj je v določenem obdobju pogosto upodabljal žanrske podobe ljudi pri delu. V zgodnjih letih je delal kot grafik, tam nekje okoli leta 1880 pa je kariero posvetil slikanju.
Čutno doživljanje sodobnega sveta
V studiu Carolus-Durana je Luce srečal slikarja Camilla Pissarra, s katerim sta delila anarhistično prepričanje, zaradi katerega je za krajši čas končal tudi v zaporu, umetnik pa ga je tudi likovno usmerjal. Skupaj z njim, Georgesom Seuratom in Paulom Signacom pa so ustanovili neoimpresionistično šolo oziroma - kot so sami raje imenovali smer – divizionizem ali pointilizem. Luce se je navdušil nad tehniko, ločenim in premišljenim nanašanjem čistih barvnih lis. A njegovo slikarstvo ni bilo tako distancirano, premišljeno, objektivno kot Seuratovo, ampak je sodobni svet slikal s strastjo.

Problematika svetlobe še vedno v središču
Navdihovala ga je podobna problematika kot že impresioniste - od učinkov svetlobe ob bregovih Sene do učinkov umetnih svetlobnih virov. Nič manj lirične niso njegove nočne krajine, kjer svetloba razžarjenega ognja razsvetljuje črno noč.
Navdih arhitekture in bolečina vojne
Luceeva dela so postala močni in barviti nakazovalci fauvizma. Navdušen nad delom pariškega urbanista Haussmanna se je pozneje predal slikanju arhitekturnih struktur. Kot marsikaterega sodobnika pa je tudi njega zaznamovala boleča izkušnja prve svetovne vojne, med katero je slikal vojne prizore, na katerih so se vojaki spopadali z grozotami velike vojne. V jeseni življenja se je umaknil v Rolleboise, kjer je našel mir in se vrnil k bolj umirjeni motiviki. Dve leti po tem, ko je svet zajela druga svetovna vojna, je umrl v rojstnem Parizu.