Retrospektivo napovedujejo kot osrednjo atrakcijo razstavne sezone v Parizu.
Španskemu nadrealistu so nazadnje v Pompidouju retrospektivni pregled pripravili leta 1979, še med njegovim življenjem, in razstava je še danes nosilka rekorda najbolj obiskane razstave v zgodovini muzeja. Prav njegova likovna in osebna kontroverznost temu vplivnemu umetniku 20. stoletja zagotavlja nenehno pozornost tistih bolj in tudi manj poučenih sledilcev umetnosti.
V Centru Pompidou želijo s postavitvijo preseči ločevanje med negativno in pozitivno podobo umetnika, ki si je dodatne zamere nakopal s svojo naklonjenostjo do denarja (zaradi tega se ga je prijel vzdevek 'Avida Dollars' – pravzaprav mu ga je skoval André Breton, anagram pa izhaja iz francoskih besed, ki pomenijo 'hlepeč po dolarjih'). V središče želijo postaviti njegovo eksperimentiranje v umetnosti in filmu, ki je pomembno vplivalo na gibanja vse od poparta do sodobne performativne umetnosti.
Množica spominkov, ki Dalíjevi umetnosti ne naredi usluge
200 slik, skulptur in risb, ki bodo na ogled do 25. marca, osvetljuje moč umetnikovih del in njegove osebnosti, genialnosti ter teatralnosti. Razstava želi preseči podobo umetnika, ki je postal marketinški produkt -njegove topeče se ure je mogoče najti na vseh mogočih spominkih. Ne le zaradi brezsramnega samopromoviranja in gnanja za denarjem, Dalí je bil tarča kritik tudi zaradi provokativne drže do političnih tem. Čeprav je bil v mladosti anarhist in je bil tesno povezan z rodno Katalonijo, se je pozneje opredeljeval za monarhista in dodatna neodobravanja požel z bližino Francovemu režimu.
Med najatraktivnejšimi razstavnimi predmeti je tudi slavna slika iz leta 1931 Vztrajnost spomina, s prav tistimi topečimi se žepnimi urami, za katere je dejal, da ne gre za naslanjanje na splošno relativnostno teorijo, ampak nadrealistično percepcijo kamamberja, ki se topi na soncu. Razstavljena je tudi instalacija Obraz Mae West, ki je lahko tudi stanovanje z znamenito zofo v obliki rdečih ustnic. Delo iz leta 1935 je del njegovega teatrsko zasnovanega doma v Figueresu. Instalacija kaže njegovo obsedenost z zvezdništvom, ki je pozneje vplivala na vodilnega popartista Andyja Warhola. Zanimiva so Dalíjeva dela na papirju, scenografije, fotografije in filmi, kakršen je slavni Buñuelov Andaluzijski pes iz leta 1929. Razstavljen je celo paviljon za newyorški svetovni sejem leta 1939, s katerim si je Dalí dokončno zagotovil posmehovanje, ki so ga bili deležni kolegi nadrealisti.
"Nadrealizem sem jaz"
Rodil se je leta 1904 kot Salvador Domingo Felipe Jacinto Dalí v katalonskem mestu Figueres, ki se mora danes predvsem umetniku zahvaliti za obisk trum turistov. Študiral je v Madridu, leta 1927 je odšel v Pariz, kjer se je srečal s Pablom Picassom in Andrejem Bretonom ter celotnim nadrealističnim gibanjem. Leta 1940 se je izselil v ZDA, osem let pozneje pa se je vrnil v Francijo. Nedvomno je ena osrednjih in najvplivnejših likovnih osebnosti 20. stoletja, čeprav so nekateri v njem zaradi že kar groteskne umetniške vizije prepoznali norca. Gojil je strast do zvezdništva in nekoč neskromno razglasil: "Nadrealizem sem jaz."
Umetnika kot pomemben vir navdiha navajajo številni sodobni umetniki, med drugim Jeff Koons in Damien Hirst. Pri svojem delu se je Dalí opiral na izsledke psihoanalize, razvil je t. i. paranoično-kritično metodo slikanja in izrazit naturalistični slikarski pristop prepletal z absurdnimi podobami, ki jim je pravil ročno naslikane fotografije sanj. Dalí je umrl leta 1989 v Figueresu zaradi odpovedi srca, sedem let po tem, ko se je poslovila njegova žena in muza Gala.