Zelda Fitzgerald je po moževi smrti risala tudi prizore, ki sta jih videla na potovanjih. Foto:
Zelda Fitzgerald je po moževi smrti risala tudi prizore, ki sta jih videla na potovanjih. Foto:
Zelda in Scott F. Fitzgerald
V dvajsetih letih sta veljala za sanjski par.

Čeprav je bila Zelda večino časa v senci svojega slavnega moža, pisatelja F. Scotta Fitzgeralda, ki mu je bila tudi model za samostojne ženske, ki jih je opisoval v svojih delih, je bila tudi sama nadarjena umetnica. Resno se je ukvarjala z baletom, pisala je in slikala, prav njena slikarska plat pa je zdaj na ogled v ZDA. Najraje je ustvarjala akvarele, za katere je navdih za barve in formo našla v moderni umetnosti. Motivi, ki jih je našla v pokrajinah in rožah, pa kažejo, da je znala ceniti naravo.

Kot na odru
Zeldina vnukinja Eleanor Lanahan je slike opisala kot teatralične. "Zdi se, kot da so dvignjene na raven odra, upodobljeni na njih pa so kot igralci, ki pred vami čakajo, da bodo začeli nastopati," dela dojema Lanahanova, ki bo o razstavi konec novembra tudi predavala. Kritiki pa njena dela opisujejo kot vedno rahlo čudaška, občasno pa tudi prav fantastična.

Po letu 1940, ko je F. Scott nenadoma umrl, je priljubljenim motivom iz narave pogosto dodale še prizore iz Pariza in New Yorka, ki sta jih z možem videla med potovanji. Del njenih slik pa se ukvarja tudi z novo interpretacijo idej, ki jih ponujajo nekatere priljubljene otroške pravljice.

Ko ti Picasso reče, da slikaj ...
Zelda je resneje začela slikati leta 1925, k izražanju na ta način pa so jo verjetno spodbudili stiki s številnimi znanimi umetniki, s katerimi sta se zakonca družila v Parizu. Med njimi so bili tudi Pablo Picasso, Ernest Hemingway, Constantin Brancusi in Gertrude Stein. A od njih si je sposodila le formo in barve, medtem ko so bili motivi del njene domišljije.

Resnica za bleščečim ozadjem
Čeprav sta bila Fitzgeralda v 20. letih ameriški sanjski par, njuno življenje ni bilo pravljično. Grenil ga je predvsem Scottov kronični alkoholizem, ki se mu je Zelda skušala upirati z lastnim ustvarjanjem, a v moževi senci ni bila deležna pravega priznanja. Zaradi nepopustljivega treninga baleta je pri tridesetih doživela živlčni zlom, njeno duševno zdravje pa se je nato postopoma slabšalo, dokler niso pri njej ugotovili shizofrenije. Večino življenja je nato preživela razpeta med domom in različnimi ustanovami za duševne bolnike. V eni od njih je leta 1948 tudi tragično umrla v požaru.