V londonski Galeriji Saatchi so prejšnji teden odprli razstavo From Selfie to Self-Expression (Od selfija do samoizražanja), ki je posvečena selfiju kot obliki umetniškega izražanja. Na njej so ob avtoportretih znanih umetnikov na ogled selfiji nekaterih znanih osebnosti in selfiji, ki so jih v galeriji izbrali prek javnega natečaja.

Med drugim je mogoče v galeriji videti avtoportrete umetnikov, kot so Vincent van Gogh, Rembrandt, Velazquez, Tracey Emin, June Calypso in Kutlug Ataman: samo flamski mojster Rembrandt je denimo v 17. stoletju ustvaril na ducate avtoportretov. (Njegova dela so na razstavi predstavljena na digitalnih platnih, ki jih obiskovalci lahko "všečkajo" - podobno kot na družbenih omrežjih se tudi tukaj nad sliko pojavi rdeč simbol srca.)

Z ramo ob rami velikim mojstrom visijo selfiji nekdanjega predsednika ZDA Baracka Obame, nekdanjega britanskega premierja Davida Camerona, resničnostne zvezdnice Kim Kardashian in Davida Beckhama. Ne manjka niti prvi selfi, ki ga je posnela žival (opica).

Po besedah vodje galerije Nigela Hursta selfiji pričajo o tranziciji sodobne kulture v visoko digitalizirani in tehnološko napredni dobi, povezani z mobilno telefonijo. Razstava po njegovih besedah podaja "očarljiv vpogled v zgodovino in ustvarjalni potencial selfija".

Veliko skupnega z resničnostjo nimajo
Selfiji so od klasičnih portretov drugačni tudi v tem, da razkrijejo, "kako bi radi, da nas svet vidi", in ne tega, kdo in kakšni dejansko smo. "Nobeno naključje ni, da večina selfijev nastane na eksotičnih lokacijah, na počitnicah, kjer ljudje nabirajo izkušnje, drugačne od njihovih sivih, monotonih življenj," razmišlja Hurst. "Ne gre za to, da bi radi delili svojo človeškost, radi bi delili različico svoje identitete, za katero upamo, da ji bodo ljudje verjeli."

V digitalni dobi so selfiji seveda postali vseprisotni: beseda je bila v oxfordski angleški slovar dodana leta 2013. "Ljudje družbene medije spreminjajo v medij, ki zelo dobro podaja, kaj pomeni biti Kitajec, Anglež ali Trinidadec - in enako velja za selfije," je prepričan profesor Daniel Miller, ki ta fenomen preučuje po vsem svetu. "Na jugu Italije se ljudje čutijo skoraj dolžne, da zastopajo italijanski občutek za modo. V Trinidadu je cilj biti čim bolj samosvoj."

Zavestno odpovedovanje zasebnosti?
Sklepni del razstave zavzema kritično držo do fenomena selfija. Mehiški umetnik Rafael Lozano-Hemmer in njegov poljski sodelavec Krzysztof Wodiczko sta prispevala instalacijo, ki jo sestavlja ducat nadzornih kamer.

"Selfi sploh niso več stvar izbire. Postali so nekaj, kar odpira našo identiteto za dobro, ampak predvsem za slabo, in sooblikuje družbo nadzora," opozarja Lozano-Hemmer. "Težava je v tem, da nimamo več zasebnosti."