Fascinacija javnosti s slikarjem, ki so ga mediji krstili za "Jacka Kapljača" ("Jack the Dripper", aluzija na Jacka Razparača, op. n.) in ki je leta 1956, star le 44 let, umrl v prometni nesreči, se nikoli ni zares polegla. Pa Jackson Pollock ni bil eden izmed tistih slikarjev, ki bi zasloveli šele posthumno: v veliki meri po zaslugi svoje mecenke, dedinje in bogate zbirateljice Peggy Guggenheim, je bil že za življenja nič manj kot zvezda umetniških krogov. Leta 1947 ga je revija Life v zavest povprečnega Američana vtisnila z dolgo reportažo z nedvoumnim vprašanjem na naslovnici: Je to največji živeči umetnik v Združenih državah? Še pred smrtjo so ga nekateri že omenjali kot enega izmed velikih mojstrov 20. stoletja; slogu so dali ime - abstraktni ekspresionizem - Pollockovi tehniki, s katero je kapljal in zlival barvo na platna, pa akcijsko slikanje. Njegove slike, ki veljajo za enega najbolj revolucionarno izvirnih avtorskih opusov 20. stoletja, lahko na trenutke predstavljajo življenjsko silo, kot se manifestira v naravi, spet drugič pa simbolizirajo človekovo ujetost - v lastno telo, v tesnoben um, v kar naenkrat zastrašujoč moderni svet.

Po drugi strani pa je Pollockovo ime - kljub nekaterim poskusom kritike resno ovrednotiti njegovo delo - postalo sinonim za skrajno umetniško kapricioznost, saj je novotarija tehnike kapljanja zasenčila njegovo obsesijo z globoko osebnimi temami, ki jih je ta omogočala. Prav tako od svoje slave ni imel silne finančne koristi: nikoli ni prodal slike za več kot 10 tisoč dolarjev in večkrat je bil na tesnem z denarjem.

Možak s "prevelikim motorjem"
Pollockovi oboževalci si nikoli niso delali utvar o njegovem duševnem zdravju. Veljal je za težko, čustveno nezrelo in nestabilno osebnost ("Tako je, kot da bi se rodil s prevelikim motorjem v notranjosti," je to opisala ena izmed njegovih agentk, Betty Parsons). Že od najstniških let dalje je uteho iskal v pijači in bila so obdobja, ko je bil popolnoma zapit; leta 1938 je doživel tudi živčni zlom in bil za krajši čas hospitaliziran zaradi depresije. Pozneje je začelo kazati, da se bo njegovo življenje morda uredilo: Guggenheimova mu je leta 1943 ponudila priložnost za prvo samostojno razstavo; leto pozneje se je poročil s svojo dolgoletno partnerico in stanovsko kolegico, slikarko Lee Krasner ter se z njo preselil na kmetijo, ki sta jo krstila za "The Springs" in ki naj bi bila zatočišče pred motečimi vplivi velemesta. V tem času se je tudi intenzivno podvrgel jungovski psihoanalizi - procesu, ki naj bi pustil neizbrisljiv pečat na vsem njegovem ustvarjanju v štiridesetih in zgodnjih petdesetih letih.

Pollockov ustvarjalni proces je v zgodovini temeljito dokumentiran: če se je v svojem začetnem obdobju pod vplivom Picassa in sodobnih mehiških muralistov še ukvarjal z reprezentativno umetnostjo (leta slikanja fresk so mu pokazala, kakšno moč ima slika velikih dimenzij; nadrealizem mu je dal slutiti, da se da na platno ujeti podzavest, kubizem pa ga je vodil v razumevanju prostora), pa je okrog leta 1947 odkril "tehniko kapljanja", ki je iz njega naredila zvezdo.

"Skoraj nikoli si ne napnem platna na stojalo, preden začnem slikati. Raje si ga pripnem na steno ali tla. Potrebujem odpor trde podlage. Na tleh sem bolj sproščen. Počutim se bliže sliki, kot da sem del nje, saj se ji lahko približam z vseh štirih strani in dobesedno stopim vanjo. Bolj in bolj se oddaljujem od klasičnih slikarskih pripomočkov, kakršni so stojalo, paleta, čopiči ipd. Raje imam palčke, zidarske lopatice, nože in kapljanje tekoče barve ali gostega premaza z dodatkom peska, črepinj in drugih tujkov.“

"Sliki je treba pustiti, da pride na površje"
S takim ustvarjanjem slik se je Pollock odmaknil od figurativne predstavitve in se spopadel z zahodno tradicijo uporabe slikarskega stojala in čopiča, pa tudi od uporabe roke in zapestja, saj je za slikanje uporabljal svoje celotno telo. S čopiči se ni dotikal platna, ampak je barvo z njih raje stresal v dolgih, sunkovitih gibih. Njegov proces dela je bil sad neznanske osredotočenosti, pa tudi, če verjamemo strokovnjakom, ventil za razbesnjena čustva in sad dolgih ur v psihoterapiji. Svoje slike je opisal kot eksplozije nezavednega podobja. "Ko sem v eni od svojih slik, se ne zavedam, kaj počnem. Šele po nekakšnem 'spoznavnem obdobju' vidim, kaj sem hotel povedati. Ne bojim se delati sprememb, uničiti podobe, in tako dalje, kajti slika ima lastno življenje. Poskušam ji pustiti, da pride na površje. Samo, kadar izgubim stik s sliko, je končni rezultat zmešnjava. Sicer je čista harmonija, spontano dajanje in sprejemanje." Nekaj podobnega je opisal tudi fotograf Hans Namuth, ki je slikarja portretiral leta 1950: "Njegovi gibi, sprva počasni, so postopoma, medtem ko je lučal črno, belo in rjavo barvo na platno, postajali vse hitrejši in vse bolj podobni plesu. Popolnoma je pozabil, da sem tam; zdelo se je, da ne sliši klikov moje zaslonke ... fotografiral sem ga ves čas, kolikor je še slikal, morda pol ure. V tem času se ni niti za hip ustavil. Kako je lahko zdržal ta tempo? Končno je razglasil: 'To je to.'"

Prve primerke svojega novega sloga je Pollock razstavil leta 1948, na Manhattanu. Razstava je bila čisti uspeh; slikar se je preselil v večji atelje v vzhodnem Hamptonu in že leta 1950 naslikal niz šestih platen, po katerih je danes najbolj prepoznaven. V tistem času je tudi kazalo, da dobiva svojo bitko z alkoholom, saj je imel tudi precej trezna obdobja.

Strm zdrs in tragičen konec
A to zatišje ni trajalo dolgo. Že v prvi polovici petdesetih se je znova popolnoma zapil, pogosto je bil nasilen do svoje žene in vse bolj nemočen v upiranju napadom depresije. Zakonska zvestoba prav tako ni bila njegova vrlina; Lee je leta 1956 za nekaj mesecev odpotovala v Evropo, da bi razmislila o prihodnosti njunega razmerja - a ta jima tako ali tako ni bila več usojena. Ko je 11. avgusta Pollock pijan sedel za volan, je v prometni nesreči ubil sebe in eno izmed obeh sopotnic, Edith Metzger, njegova takratna ljubica, 25-letna Ruth Kligman, pa je obrat avtomobila na streho preživela.

Ko se analize umetnosti lotijo fiziki ...
Čeprav so kritiki pri Pollockovem delu vrsto let cenili predvsem neurejene eksplozije spontane energije, se je pozneje vendarle izkazalo, da je umetnik morda ustvarjal premišljeno. Njegova dela tako v novejšem času razlagajo s "fraktalno analizo" - fraktali so v naravi pogosto ponavljajoči se vzorci, pa naj gre za relief rastlinskega lista, sestavo galaksije ali pa vremensko sliko. Domnevajo, da se je Pollock do neke mere zavedal narave kaotičnega gibanja in je poskušal oblikovati, kar si je predstavljal kot popolno predstavitev matematičnega nereda - več kot deset let, preden se je razvila teorija kaosa. Tako naj bi vsa Pollockova platna očesu strokovnjaka razkrila razpoznaven, specifičen vzorec - zato se je pojavil tudi dvom o avtentičnosti nekaterih vrsto let po slikarjevi smrti najdenih del, češ da se fraktali preprosto "ne ujemajo".

Performans ob platnu?
Pollockovo ustvarjanje je združilo (in preseglo) prvine kubizma, nadrealizma in impresionizma. Vsak veliki slikar poznejših rodov se je moral na svoj način "soočiti" s Pollockovo revolucijo - podobno, kot se je Pollock sam "boril" s Picassom. Le dve leti po njegovi smrti je umetnik performansa Allan Kaprow načel vprašanje, ali Pollock morebiti ne presega meja "zgolj" slikarstva. Z besedami umetnostnega kritika Harolda Rosenberga: Pollock si je platno na novo zamislil ne kot prostor reprodukcije, preoblikovanja, analize ali "izražanja" objekta, ampak kot prostor za nastopanje. In od tod je bil le še kratek korak do tega, da so začeli njegove baletne korake okrog platna razumeti kot performans.

Pollock, k čigar slavi je pomagal tudi film z Edom Harrisom v režiserski in naslovni vlogi (Pollock, 2000), še dandanes ostaja ne le ena izmed najbolj reprezentativnih poosebitev alieniranega sodobnega umetnika, ampak tudi utelešenje ameriškega modernizma na njegovem vrhuncu.