V Galeriji Škuc bodo drevi odprli razstavo Tanje Lažetić z naslovom Kaj ima umetnost s tem?
Čeprav bi o umetničinem delu lahko govorili skozi vprašanje družbenega spola v umetnosti, telesnosti ali posledic padca političnih utopij, je umetnost zanjo vendarle vsakdanje gonilo, ki se ji vedno vrača v obliki vprašanja, kaj lahko počne z ravnodušnim področjem vsakdanjega, je o postavitvi zapisal njen kurator Vladimir Vidmar. Po njegovem mnenju gre za neko globino površja, ki jo avtorica locira v fenomenih, ki ubežijo koherenci vednosti in se odpovedujejo strukturiranemu zajetju.

Vsakdanje je gibanje, ki posameznika ohranja v anonimnosti, kar je umetnica po Vidmarjevih besedah posrečeno predstavila v delu Prisotnost/Odsotnost v sodelovanju z umetnikom Dejanom Habichtom med rezidenčnim bivanjem v New Yorku. Umetnika sta se vsako nedeljo ob isti uri kot brezimna člana množice pred nadzorno kamero kazala prijateljem, ki so bili o projektu obveščeni. Prav ulica je privilegiran prostor vsakdanjega, kjer se stapljamo z okoljem, kjer smo v anonimnosti z lahkoto zamenljivi.

Heroji vsakdana na krožnikih
"Zdi se, da vsakdanje s svojim nihilizmom stoji kot radikalno nasprotje herojstvu in njegovemu pogumu grozi s tiho silo razkroja. Delo Spomeniki neznanim junakom 'slavi' navadne ljudi, ki so se našli v nenavadnih situacijah, ki ne le da niso spremenile njihove navadnosti, temveč so jo samo poudarile. Enak učinek ima odločitev Tanje Lažetić, da njihove podobe nalepi na nekaj tako vsakdanjega, kot je kuhinjski krožnik. Ne le, da vsakdanje spodkopava vrednote herojstva, temveč vrednote nasploh," je ob razstavi zapisal Vidmar.

Razbit pogled na statusne simbole
Med umetničinimi deli, ki jih je izbral za razstavo, bo tudi Nine Swimming Pools behind Broken Glass, podobe javnih bazenov iz (herojskih) socialističnih časov, na katere pogled preči razbito steklo njihovih okvirjev. To nas po kuratorjevi oceni sooča prav z vsakdanjim kot nedostopnim, do katerega smo vedno že imeli dostop.

"Fascinacija z umetniškim pogledom na vsakdanje izhaja iz dejstva, da med njima ne more biti poravnave. Umetnost zato ni privilegiran vpogled v gibanje vsakdanjega, temveč se v divergenci z vsakdanom sooča z lastno mejo. Morda prav zato dela Tanje Lažetić niso kategorično dokončna v svojih formulacijah: ne ustvarjajo ex nihilo, temveč sledijo večni sočasnosti vsakdanjega," je med drugim še zapisal Vidmar.

Tanja Lazetić je študirala na Šoli za arhitekturo v Ljubljani in leta 1995 zmagala na mednarodnem oblikovalskem tekmovanju Trieste Contemporanea. Zatem je delovala v več umetniških rezidencah po svetu. Za njo je več kot ducat samostojnih razstav po Sloveniji. Samostojno se je predstavila tudi že v Izraelu in Makedoniji, skupinsko pa na številnih postavitvah doma in po svetu.