Deset slovenskih arhivov se je povezalo, da bi iz kilometrov svojih knjižnih polic izbralo nekaj najdragocenejših, vsebinsko pomembnih ali pa vizualno privlačnih dokumentov, knjig in drugega gradiva ter jih približala javnosti.

Ideja za takšen ambiciozen in zahteven projekt se je porodila leta 2010, pred mesecem dni smo prvič prelistali zajetno publikacijo Arhivi – zakladnice spomina, v katerem je predstavljenih več kot 240 primerkov, ki jih hranijo slovenski arhivi, od danes zvečer pa si lahko 170 od teh ogledate tudi na lastne oči. Poleg vrste izjemnih originalnih primerkov je na istoimenski razstavi, ki bo v Narodnem muzeju Slovenije (v muzejski stavbi na Metelkovi) odprta do 10. maja, predstavljenih še kakšnih 200 dokumentov v digitalni reprodukciji.

Zgodovina so ljudje in njihova hotenja
Kako zahteven projekt je pred nami, pove podatek, da je pri uresničitvi razstave sodelovalo skoraj sto strokovnih in drugih sodelavcev. Izbor gradiva, ki je ob prvem situ štel kar tisoč predlaganih primerkov, ki so jih na dolgih sestankih nato dodatni skrčili, ne predstavlja le najlepših in najpomembnejših dokumentov naših arhivov, ampak je obenem prerez oziroma vzorec ohranjanja arhivskega gradiva. Kot je znova poudaril vodja projekta dr. Andrej Nared, teh nekaj vzorčnih metrov ne predstavlja le prelomnih trenutkov naše zgodovine, ampak želijo obenem predstaviti ljudi različnih slojev, njihov čas, njihova hotenja in dosežke.

Postavitev sledi tematskim sklopom, v katere so predstavljeno gradivo povezali že v izdani monografiji. Razporejeno je torej v 16 poglavij, ki pokrivajo časovni razpon od 2. četrtine 9. stoletja – v ta čas namreč sodi najstarejši dokument, ki ga hranijo slovenski arhivi (gre za pergamentni fragment prepisa pastoralnega vodila Gregorja Velikega), do konca 20. stoletja.

V sklopu, ki predstavlja kodekse, je na ogled še nekaj čudovitih rokopisnih primerkov, na primer najstarejša ohranjena inkunabula na slovenskih tleh (Konstitucije papeža Klemna V.) ali pa Kranjski antiforanrij. Tudi med pergamentnimi listinami, ki so že same po sebi dragocen zgodovinski vir in spomin časa, so razstavili najstarejšo, in sicer je to darovnica tržaškega škofa Heriberta. Med bolj atraktivnimi listinami je še tista, s katero so svobodne gospode Žovneške povzdignili v grofe Celjske (iz leta 1341).

12 stoletij v 16 sklopih
Sklopi so namenjeni še gradivu upravnih organov, gradivu gospodarskih dejavnosti in dokumentom, ki ilustrirajo najpomembnejše mejnike oblikovanja sodne oblasti na slovenskih tleh. Že zaradi dimenzij je impresivna imenjska knjiga za Kranjsko iz obdobja 1546-1549, ki je razstavljena med urbarji, davčnimi, zemljiškimi knjigami in katastri. Tu so še matične knjige, razni načrti, kakršen je tisti za borovniški viadukt iz sredine 19. stoletja, tudi kartografsko gradivo je razstavljeno. Pod naslovom Očetov naših imenitna dela je na ogled gradivo, ki se veže na šolstvo, kulturne, zdravstvene in druge družbene dejavnosti, med katerimi najdemo zapisnik ustanovnega občnega zbora narodne čitalnice na Ptuju iz leta 1863.
Ljudi, ki so soustvarjali čas preteklih stoletij, približa zasebno arhivsko gradivo, med katerim najdemo pismo, v katerem je Giuseppe Tartini leta 1760 gospe Maddaleni Lombardini zapisal napotke, kako uporabljati violinski lok. Zaslon na dotik omogoča brskanje po fotografijah in razglednicah, ki pokažejo, kako so bili slovenski kraji videti pred desetletji. Od Pirana na začetku 20. stoletja do Lendave leta 1910, od Metlike leta 1911 do Planice 1985. Vizualno privlačen je zvitek z etiopsko magično molitvijo. Razstavljenih je še nekaj plakatov, razglasov in letakov, poglavje gibljivih slik pa ponazarja pol ure dolg kolaž izsekov iz nekaterih slovenskih filmskih klasik (ta se začne pri Grossmannovem opusu in konča s Cvitkovičevim Kruh in mleko).

V zgodovinski kontekst pomagajo arhivsko gradivo umestiti nekateri predmeti iz zbirke Narodnega muzeja. Tako lahko ob najstarejšem deželnem privilegiju za Kranjsko vidimo prestol avstrijskega nadvojvode Karla II., na katerem je leta 1564 sprejel poklonitev kranjskih deželnih stanov. Ob tiskanemu nemško-slovenskemu prevodu schönbrunske mirovne pogodbe, sklenjene med francoskim in avstrijskim cesarjem, pa je razstavljeno pero, s katerim je Napoleon leta 1809 pogodbo podpisal.

Z virtualnim sprehodom po razstavi
Razstavo bodo pospremili s predavanji in delavnicami, filmskimi projekcijami v Slovenski kinoteki in vodstvi po razstavi. Do konca leta bodo pripravili ožji izbor predstavljenega gradiva, ki ga bodo s potujočo razstavo poslali po različnih slovenskih krajih, načrtujejo pa tudi virtualno različico razstave.

Poleg Andreja Nareda so avtorji razstave še Zdenka Bonin, Mojca Horvat, Danijela Juričić Čargo, Marjana Kos, Blaž Otrin, Aleksandra Pavšič Milost, Luka Tul, Lilijana Urlep, Dejan Zadravec in Aleksander Žižek, prostorska interpretacija in oblikovanje razstave je delo Sanje Jurca Avci.

Po besedah direktorja Arhiva Republike Slovenije mag. Bojana Cvelfarja je razstava velik paznik, saj arhivi z njo odpirajo vrata svojih trezorjev in javnost vabijo, da si ogleda njihove zaklade. Arhivarji in zgodovinarji se zavedajo pomena, ki ga nosijo arhivi, pravi, vprašanje pa je, koliko je to prisotno tudi pri državljanih in širši javnosti. Eden od ciljev razstave je zato tudi formiranje odgovornega odnosa in širšega zavedanja pomena dragocenosti takšnega gradiva in vsakodnevnega prizadevanja arhivarjev.