Oglas
Do konca neobvladljiva, a neizbežna. Trenutka, ko nas udari ljubezen in nas ujame smrt. Ravno zaradi svoje neobvladljivosti in neizmernega vpliva na življenje sta to trenutka, razmišljanja o katerih nikoli ne bo konec in ki bosta zato vedno gonili umetnosti. Še enkrat sta bila obdelana v delih Mateja Koširja in Maje Sudec, ki na temo dihotomije eros - tanatos in pod naslovom From Personal Stories to Public Female Icons (Od osebnih zgodb do javnih ženskih ikon) razstavljata v galeriji Lichtpunkt v Münchnu.
Smrt usodna za vse, razen za junakeRazstava je dvodelna, vendar členitev ne ustreza dvopolnosti termina eros - tanatos, pač pa gre za členitev na obravnavo splošne vsakdanjosti in usode znamenitih žensk, ki tako kot običajni smrtniki niso ušle pogubni moči sil ljubezni in smrti. Morda so ji ušle v duhovnem smislu. Nekaterim od njih, na primer sveti Terezi, lahko namreč pripišemo status junakinj in če priznamo veljavnost idej Friedricha Nietzscheja, jim moramo tako pripisati tudi moč preseganja podrejenosti smrti. Le junak je namreč tisti, ki pogumno zre življenju, obsojenemu na tragičen konec, v lice in oči in ga je pripravljen sprejeti z vsemi njegovimi tragičnimi vidiki vred. Tako v svojem mesenem bistvu ostaja tragičen kot vsak smrtnik, duhovno pa smrt preseže in se s svojimi dejanji za vedno vpiše v sfero življenja.
Ženski pogled na življenje, moški na smrt
To življenje, ki na začetku vedno izide iz ljubezni, v njegovi vsakdanji pojavnosti predstavljajo transparentne tkanine Katje Sudec. Gre za dela v materialu, ki je skoraj idealen za predstavljanje življenja. Ponuja namreč pogled na zarisano, obenem pa kot prosojni material pogled tudi zamegljuje. Izraža torej to dvojnost preprostega življenja, ki vsebuje predvsem nenehnost mesa, in podkožnega življenja, ki ostaja ne popolnoma razjasnjeno tudi v času medicinske 'veleznanosti'. Drugi pol - smrt - predstavlja Matej Košir, ki na ogled postavi temne škatle, napolnjene z osebnimi predmeti, risbami in sitotiski, ki sestavljajo palimpsest minljivosti.
Drugi del razstave nas sooči z dvema ženskima zgodovinskima in umetniškima ikonama. To sta Mona Lisa Leonarda da Vincija in sveta Terezija, ki jo je v kipu upodobil Bernini. Prva je večni izvor subtilnega erotizma, druga pa s svojo znamenito zgodbo, nabito z bojem erosa in tanatosa, izvor religioznega erotizma. Sudečeva in Košir obe umetnini uporabita kot neke vrste ready made, ki izvira iz umetniškega milijeja in ju obdelata, tako da jima zadata nov pomen; ju aktualizirata.
Pogled kuratorke
Ob razstavi je kuratorka Maja Škerbot med drugim zapisala: "Skupni nastop Sudčeve in Koširja, ki spretno meandrira med raznovrstnimi dualizmi, je v celoti še posebej v znamenju 'velikega' dualizma, ki je določen v spolni zaznamovanosti obeh akterjev razstave. Moški in ženska, ki sta par zasebno, oba pa sta avtonomna umetnika, sta – kot kaže prav njun drugi skupni nastop, ki pa je prvi veliki – v mislih in delu silno prepletena. Hoteli ali ne, umetnika sta prav s pričujočo razstavo paradigma uspešnega, zadovoljnega in podpirajočega se para. Razstava je primer emancipirane ženske in emancipiranega moškega, ki jima ni izpod časti 'piti iz skupne čaše'. Delujeta v navezi, slogi, nenehno vplivata drug na drugega, pa četudi ne zavestno. Avtorja sta primer idealnega para, fatalno soodvisnega drug od drugega. Napetost več ni 'napetost pod- oziroma nadrejenega', kot je bila to značilnost odnosov med ženskami in moškimi v obdobju, ko je bila umetnost v domeni moških. Gre za ustvarjalno napetost idealne dvojice, ki skrbi drug za drugega ter se vzorno dopolnjuje."
Razstava bo na ogled med 22. 10. in 21. 11.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje