Morda se zdi poklon smrti nenavadna tema za razstavo, a če se ozremo po zgodovini likovne umetnosti, je umetnike vedno zanimala. Okostnjaki in lobanje, včasih obdani z uvelim cvetjem, gnilim sadjem ali kakšnim drugim predmetom tipa vanitas, so bili nosilci opozorila o minljivosti smrti. Zlasti severnjaški umetniki so imeli v renesansi in tudi pozneje radi motiviko memento mori. Lobanje najdemo tudi na nagrobnikih, v baročnih cerkvah so bile precej priljubljeno opozorilo. Vendar je bil to le zahodnoevropski pogled na smrt, ki je bila vedno v vlogi opomnika, da se ne bi spozabili v tuzemskem življenju, saj na koncu vse čaka enak konec. Druge kulture pa so jo sprejemale drugače.
Razstava v prostorih londonskega muzeja Wellcome Collection, ki bo na ogled do 24. februarja, nosi naslov Smrt: Avtoportret. Na ogled je približno 300 slik, lutk, modelov, risb in drugih artefaktov, ki podajajo dojemanje smrti v različnih časih in na različnih koncih sveta. 75-letni zbiratelj namerava razstavo popeljati po vsem svetu, saj meni, da bi se morali več pogovarjati in razmišljati o smrti kot o nečem, kar ni tabu.
Vsaka kultura jo sprejema po svoje
Kuratorka Kate Forde je razstavo zasnovala okoli petih tem, namesto spektakularnega in šokantnega ponazarjanja smrti pa je raje izbrala postavitev, ki bi temo obiskovalcem približala na bolj osebni ravni. Razstava, ki predmete iz Japonske in Nepala postavlja ob tiste iz ZDA in Mehike, želi podčrtati predvsem to, na kako različne načine so kulture obravnavale minljivost in smrt. Mehika se s svojim prazničnim dnevom mrtvih z njo spoprijema bolj neposredno kot nekatere druge kulture, ki se ji raje izognejo. "Gre za sprejemanje, da je smrt prisotna, da je del življenja in način, kako se povezati z mrtvimi na radosten ali pa žalovanja poln način," pravi Fordova o tradiciji.
Kako nesmiselna je vojna, kako grozna je lahko smrt
Med bolj neposredno šokantnimi deli je 51 grafik nemškega umetnika Otta Dixa, ki je upodobil svojo izkušnjo morije prve svetovne vojne. S prvo veliko vojno 20. stoletja je smrt po romantični motiviki, impresionistični krajini in dekorativni secesiji v umetnost stopila na kar se da neposreden način. Pri marsikaterem umetniku, ki je vojno spremljal iz prve linije in imel to srečo, da jo je preživel, se je motivika spremenila v hipu. Z neposrednim slikanjem trupel, neusmiljenega boja in uničenja so (žal zaman) opozarjali na nesmiselnost vojne.
Pa vendar, takšnih opozoril so bila polna dela Goye, že prej, ob prehodu renesanse v barok, pa Callota. Njegov grafični cikel Velike grozote vojne je poln obešencev in težko predstavljivih mučenj.

Najstarejši eksponat na razstavi je Nürnberška kronika, nekakšen kompendij Svetega pisma in zgodovine sveta iz leta 1493, ki je odprta na strani z upodobitvami okostnjakov, ki poplesujejo ob odprtem grobu. Postavitev obsega tudi sodobna dela, kot je na primer velikanski lestenec britanskega umetnika Jodieja Careyja, ki je izdelan iz 3.000 kosti iz mavca. V Harrisovi zbirki je mogoče najti tudi umetnine Albrechta Dürerja, vendar, kot pravi zbiratelj, se vrednosti svoje zbirke ni zavedal in tudi s smrtjo ni obseden. Njegova zadnja pridobitev je chevrolet letnik 1969, ki je okrašen z motiviko mehiškega dneva mrtvih.