Sonce, svetloba in luč so v resnici rdeča nit Turnerjevega celotnega slikarstva in skoraj težko je verjeti, da do zdaj ni bilo razstave, ki bi se v celoti posvetila izključno temu vidiku njegovega opusa.

Turnerjeve najbolj znamenite besede so nedvomno "Sonce je bog", deklaracija, ki naj bi jo Johnu Ruskinu izrekel v zadnjih dneh pred svojo smrtjo (najbolj romantični opisi njegovega življenja radi poudarijo, da so bile to celo čisto zadnje besede, ki jih je slikar izrekel, preden je 19. decembra leta 1851 izdihnil).

J. M. W. Turnerja predvsem v britanskih galerijah predstavlja mnoštvo razstav, ki se z različnih zornih kotov poglabljajo v slikarstvo enega najbolj cenjenih likovnikov Otoka. Tudi zato preseneča, da je mojster, ki ga je vse življenje vznemirjalo prav sonce in njegova moč, šele zdaj dobil razstavo, ki jo zanima ta mojstrova življenjska obsesija. S pomočjo londonske galerije Tate Britain, ki je posodila ključna dela, so postavitev pripravili v hampshirskem kulturnem središču v Winchestru, kjer bo razstava na ogled do 15. oktobra.

Naj bodo s soncem prežarjena pozna platna, na katerih forme izginjajo v svetlobi in se v njej znova pojavljajo, ali pa zgodnje slike, kjer dematerializacija v svetlobi še ni tako drastična - vse razstavljene slike pričajo o ključni vlogi, ki jo je sonce odigralo v Turnerjevem slikarstvu. Iz galerije Tate Britain, kjer hranijo morda najpomembnejšo zbirko del britanskega romantičnega krajinarja, so za ta namen posodili 12 platen, med katerimi jih je večina prvič na ogled javnosti. Slikarski del razstave dopolnjuje tudi Turnerjeva skicirka iz leta 1804, v kateri si je zapisoval, kako sprememba svetlobe vpliva na atmosfero. Prav tako je predstavljena Turnerjeva poezija, v kateri pesni elegijo soncu, ki ga je potegnilo za obzorje, ali pa opeva prve jutranje žarke in kako se timijan lesketa na od sonca obsijanem bregu.

Turner je sonce in njegov učinek ponekod ponazoril le z mističnim migetanjem prežarjenega ozračja ali pa ga naslikal kot jasen vir svetlobe, ki razsvetljuje krajino. Po navdih se je obračal tudi k mitologiji, k zgodbi o rimskem generalu Regulu, ki so mu za kazen odrezali veke, da je bil prisiljen večno zreti v sonce, ali pa pri sončnem božanstvu Apolonu.

Nedokončana slika sončnega slovesa
Med osrednjimi deli razstave Turner in sonce je Sončni zahod nad jezerom iz okoli leta 1840. Najverjetneje gre za Luzernsko jezero v Švici, vendar to v resnici ni pomembno, saj je glavni protagonist toneča svetloba in učinki, ki jih ta ustvarja na nebu in vodni gladini. Takšno preigravanje je proučeval tudi v Benetkah, kjer je nastala slika Odhod na ples (San Martino), na kateri se pred kuliso razžarjenega neba kot prikazni na beneških gondolah vozijo zamaskirani Benečani. To je bila Turnerjeva zadnja slika Benetk, v njegovem ateljeju pa je ostala vse do slikarjeve smrti leta 1851. Ob velikih platnih seveda ne gre pozabiti na študije svetlobe, ki se jim je Turner predajal na intimnejših, drobnih akvarelih.

Da bi sonce zažarelo iz slike
"Vsi vemo, da je Turner velik slikar sonca, vendar zanimivo je analizirati, zakaj," besede kustosinje Nicole Moorby povzema portal Art Daily. "Eden izmed razlogov, da je tako vznemirljiv slikar, je njegov eksperimentalni pristop do slikanja. Da bi lahko z barvo ponazoril učinke sonca, je posegel po celi paleti vizualnih trikov in pripomočkov. Velikokrat, na primer, opazimo, da je svetlejše dele kompozicije postavil ob nekaj izrazito temnega, na ta način pa poudaril kontrast," razlaga. Pomagal si je tudi z naglo potezo, pastoznimi nanosi in tako izkoristil vtis, ki ga naredi na gledalca tekstura barve. "Turner ni želel zgolj slikati sonca. Zdi se, da je poskušal poustvariti njegovo energijo in svetlobo, da bi zmogli zažareti iz slike."