Tako ugotavljajo avtorji razstave, ki bo do 30. septembra na ogled v moskovski Tretjakovski galeriji. "Obiskovalci pogosto sprašujejo, zakaj so Chagallove živali modre, rumene ali rožnate barve in zakaj ima človek dva obraza. Zdaj bodo lažje razumeli, od kod je Chagall črpal navdih za svoje podobe," pravi kustosinja Ekatarina Selezneva.
Da bi obiskovalci razumeli, kaj je vplivalo na Chagallovo slikarstvo, s katerim se je dotikal vseh glavnih umetniških smeri 20. stoletja, hkrati pa ga ni mogoče v nobeno zares uvrstiti, so razstavili tudi ruske rezbarije v lesu, preproge in ikone, pa tudi judovski sedmeroramni svečnik. Umetnik se je leta 1887 rodil v judovski družini v Vitebsku, ki danes leži v Belorusiji, tedaj pa je bil del Ruskega cesarstva. V Pariz se je prvič preselil leta 1910, dokončno pa se je v francosko prestolnico, kjer je tudi umrl, preselil leta 1923. Nikoli ni pozabil svojega življenja v judovskem getu, spomine iz Vitebska lahko spremljamo skozi njegov celoten opus. Na svojih platnih se je rad vračal v otroštvo in življenje domačega kraja, čeprav je pri tem pogosto izpustil tiste neprijetne spomine. Njegova dela so polna optimizma in zasanjanih podob, ki jih dodatno poudarja živahna barvna paleta.
Poskus razumevanja umetnikove domišljije
Razstava v Moskvi pomaga razumeti Chagallovo skrivnost, obljublja kustosinja. Razstavili so tudi umetnikove manj poznane risbe, akvarele in gvaše, skice Vitebska, pariške kolaže in znamenite ilustracije Biblije in Lafontainovih basni. Na ogled so eksponati, ki razkrivajo prototipe umetnikove domišljije, za to priložnost pa so jih posodili v Etnografskem muzeju v Sankt Peterburgu in moskovskem Muzeju judovske zgodovine.
Dela Marca Chagalla, ki je vedno zagovarjal, da je treba delati in verjeti v to, kar ustvariš, in se zato ni zmenil za teorije in manifeste v prvih desetletjih 20. stoletja, so v nekdanji Sovjetski zvezi veljala za buržoazna. Ni pomagalo niti, ko so ga po svetu slavili kot enega vodilnih pariških umetnikov, Picasso ga je cenil kot enega največjih koloristov stoletja. Odnos se je spremenil šele po umetnikovi smrti z že omenjeno razstavo, ko so v moskovskem Muzeju lepih umetnost prvič širše predstavili lebdeče peteline, godce, domače živali, judovske liturgične predmete, fantazije, legende, umetnikova čustva, spomine in stiske.