Po slavnostnem odprtju je potujoča razstava Da Vinci - genij, ki je v šestih letih prepotovala več kot 40 mest po vsem svetu, ogledali pa naj bi si jo milijoni obiskovalcev, vrata odprla tudi za javnost. Do 12. maja si bo na več kot 1.000 kvadratnih metrih mogoče ogledati več kot 200 eksponatov, ki da Vincijevo življenje predstavljajo v dveh pomembnih poglavjih. Najprej kot izumitelja, inženirja, znanstvenika in arhitekta, ki ga odstirajo predvsem modeli 75 mehaničnih izumov. Te so delavci iz bližine Firenc izdelali po ohranjenih načrtih, ki jih je Leonardo da Vinci (1452-1519) zapisal v svojih rokopisih. Približno 6.000 listov je ohranjenih, domnevajo pa, da jih je popisal približno 13.000.
Sprehod med izumi, kot pravijo organizatorji razstave, nekateri so izdelani tudi v naravni velikosti, pokaže, kaj vse si je ta renesančni 'uomo universale' zamislil stoletja, preden je tehnologija omogočila njihovo uresničitev. Ne pravijo mu zaman 'oče letenja', čeprav so se z mislijo o tem, da bi človek poletel, poigravali že pred njim. Vendar Leonardo, ki mu narava, zrak voda in drugi elementi vse življenje niso dali miru, je tisti, ki je naredil korak dlje. Razstavljen je model letalne naprave, pa tudi predhodnika helikopterja. Leonardo je bil prepričan, da je mehanika ključna za razumevanje sveta. Razstavljen je tudi model nečesa, kar bi bil lahko predhodnik tanka.

Na prvi pogled navadna tehtnica je v resnici merilec vlage v zraku. Na eno stran je položen košček voska, na drugo bombaž, ki postane v primeru vlažnega ozračja težji. Merjenje vlage v zraku je pomembno, je bil prepričan Leonardo, tudi za lažje napovedovanje vremena.
Načrtovanje idealnega mesta
Njegove urbanistične podvige pokaže maketa po njegovem mnenju idealnega mesta. O tem renesančni arhitekti niso začeli razmišljati le zaradi nove estetike, ki je začela izpodrivati staro gotsko, ampak predvsem zaradi želje po izboljšanju kakovosti bivanja. Ozke, umazane ulice z neurejenimi odtoki so bile idealne za širjenje kuge in drugih bolezni, zato si je Leonardo zamislil mesto na več ravneh s hišami nad ulicami, ki so bile dvignjene nad vodo. Ulice so bile širše, stavbe večnadstropne, med njimi pa ploven kanal, ki v primeru, da lega to dopušča, mesto poveže z morjem. Leonardo je imel tudi glasbeno žilico, med drugim sta razstavljena mobilni klavir in prav takšen boben za vojaške parade.
Razstavljeni so faksimili Leonardovih kodeksov, edini njegov rokopis v zasebni lasti je še vedno Leicesterski kodeks, ki ga poseduje Bill Gates.
Namišljene in prave skrivnosti Mone Lize
"Človeško stopalo je mojstrovina tehnike in umetnina," je nekoč zapisal Leonardo, ki je natančno proučeval tudi anatomijo človeškega telesa. O tem pričajo reprodukcije njegovih anatomskih risb, ki so bile nepogrešljive pri Leonardovem kiparskem in slikarskem delu. Zadnje predstavlja drugi sklop razstave, ki pa zna biti razočaranje za tiste obiskovalce, ki jih najbolj zanima prav to poglavje Leonardovega življenja. Razstavljene so reprodukcije večine njegovih glavnih umetnin, v središču so Mona Liza in njenih 25 "skrivnosti".
Kot izvemo iz panojev, je te pri svojem delu odkril francoski znanstvenik Pascal Cotte, edini, ki mu je Louvre dovolil, da v vseh detajlih razišče najbolj znano Leonardovo delo. Če je zanimiva reprodukcija, ki pokaže, kakšne so bile prvotne barve dela, ki so z leti izgubile na intenzivnosti, pa je zahteva precej previdnosti nekaj drugih razkritih "skrivnosti" in podatkov. Na primer odkritje manjkajočih obrvi, ki naj bi jih, kot spet izvemo, strokovnjaki skupaj s trepalnicami pogrešali pri delu tako natančnega umetnika. Kako trden dokaz je zareza, ki jo pokaže povečava, bodo morali obiskovalci presoditi sami, pri tem pa se splača imeti v mislih, da realizem renesanse vseeno ni pomenil brezkompromisnega naturalizma, ki bi zanikal vsakršno stilizacijo in slikal s čisto vsakim detajlom.

Nekoliko bolj zanimiva je kopija Mone Lize, ki se ji lahko približamo do centimetra, bližine, ki je v Louvru ne moremo doseči. Že res, da gre zgolj za kopijo (to opevajo organizatorji kot eno najbolj kakovostnih te umetnine), pa vendar ponuja lahko zanimiv ogled slike, tudi s hrbtne strani. Druga Leonardova najbolj slavna umetnina Zadnja večerja je zastopana le s projekcijo, ki osvetljuje postopek nastajanja dela in zgodbo, ki je na znameniti freski upodobljena.
Leonardovo čudenje kot navdih
Za sklep se velja vendarle spomniti na misel Igorja Škamperleta, profesorja na oddelku za sociologijo kulture filozofske fakultete, ki je ob razstavi med drugim spomnil prav na tisto Leonardovo čudenje, ki se danes preveč rado izgublja. Leonardo to čudenje izraža v najbolj čisti obliki, čudenje, da človek zmore vse to razumeti in spoznati.