Umetnosti Duana Hansona (1925-1996) nikakor ne gre primerjati z epidemijo Muzejev Madame Tussaud in podobnih institucij, ki po tekočem traku proizvajajo voščene dvojnike slavnih osebnosti. Pravzaprav je njihovo absolutno nasprotje: Hanson je svoje življenje posvetil natančno detajlirani reprezentaciji "tistih, ki ne štejejo", kot je temu večkrat rekel sam - brezimnih množic, ki tvorijo hrbtenico družbe. V štiridesetletni karieri je ustvarjal hiperrealistične kipe priletnih upokojencev, nezakonitih priseljencev, čistilk in brezdomcev; v nasprotju z oblastjo jim je tako podaril glas - in status umetniškega dela.

"Banalnost in trivialnost vsakdanjega življenja"
Retrospektivna razstava Duane Hanson je danes odprla vrata v galeriji Serpentine Gallery sredi Kensingtonskih vrtov v britanski prestolnici. Ujamete jo lahko še do 13. septembra, oglašujejo pa jo kot "hvalnico človeški izkušnji", ki "banalnosti in trivialnosti vsakdanjega življenja spreminja v ikonografske podobe". Med najbolj prepoznavnimi deli na razstavi so Man with Hand Cart (Moški z vozičkom, 1975), Houspainter (Pleskar, 1984/1988) in Queenie II (1988).

"Predvsem me zanima človeška figura kot tematika in sredstvo izražanja za moje kiparstvo," je Hanson v nekem intervjuju razložil leta 1981. "Nočem reproducirati življenja, pač pa podajam komentar človeških vrednot. Razkrinkavam utrujenost, starost, frustracije. Ti ljudje ne morejo ostajati v koraku s tekmeci. Potisnjeni so ob stran, duševno pohabljeni."

Predmet debate je Hansonova umetnost postala leta 1965, ko je javno zgražanje povzročila njegova skulptura mladega nosečega dekleta na mizi, pokriti z belim prtom; umetnino je provokativno naslovil Abortion (Splav). S tematiko socialne bede in nasilja se je ukvarjal do konca šestdesetih, ko ga je pritegnilo upodabljanje "vsakdanjih ljudi"; prvo delo v tem novem tonu je bilo Football Players (1968).