V španski prestolnici je na ogled obsežen izbor Chagallovih del, ki se, tako vodstvo muzeja, še dolgo ne bo ponovil. Razstava bo odprta do 20. maja.

Sad skupnih prizadevanj
Na postavitvi v ustanovi, ki letos praznuje 20. obletnico delovanja, je zbranih okrog 150 Chagallovih del, ki jih je za to priložnost posodilo 20 muzejev z vsega sveta in nekaj zasebnih zbirateljev ter umetnikovi potomci. Med drugim je mogoče videti platna, s katerih gledajo kmetje, glasbeniki in cirkuški liki, pa tudi knjižne ilustracije.

Razstava, kot je dejala umetnikova pravnukinja in podpredsednica Chagallovega odbora Meret Meyer, "velja za izjemno, saj združuje veliko slik, zbranih iz vsega sveta, kar se zgodi izjemno redko". Dela ruskega umetnika so v tolikšnem obsegu predstavljena prvič, tokrat na način, ki opozarja tako na inovativna umetnikova dela kot na mojstrovine, po katerih je slaven.

Hodil je svojo pot
Po besedah organizatorja razstave Jean-Louisa Prata so želeli opozoriti na svet, ki ni imel nič skupnega s slikarstvom 20. stoletja v Španiji, vsaj če Chagalla primerjamo s španskimi sodobniki, kot sta bila Picasso in Miro. Chagall velja za netipičnega, saj je ustvaril mojstrovine, ki so bile, čeprav se je v Parizu seznanil s kubizmom, fauvizmom in abstraktnim slikarstvom, zunaj snernic vseh tedanjih umetniških gibanj.

Od majhne beloruske vasice do Amerike in Pariza
Marc Chagall, najstarejši od devetih otrok v revni judovski družini, se je (kot Mojše Zaharovič Šagal) rodil v Ljosnu pri Vitebsku v Rusiji (danes je to v Belorusiji), študiral pa v Sankt Peterburgu. Med letoma 1910 in 1914 je živel v Parizu (in se tam "nalezel" kubistične motivike polomljenih letal in geometričnih likov.) Prvo samostojno razstavo je imel leta 1914 v berlinski galeriji revije Der Sturm.

Po oktobrski revoluciji je bil nekaj časa zaposlen kot komisar nove sovjetske oblasti za likovno umetnost v Vitebsku, že leta 1923 pa se je dokončno naselil v Parizu. Bil je judovskega rodu in julija 1941 se je bil pred nacisti prisiljen umakniti v ZDA. V Francijo se je vrnil leta 1949; naselil se je v Saint-Paul-de-Venceu, kjer je ostal do smrti.

S svojim slikarstvom se je Chagall dotikal vseh glavnih umetniških smeri 20. stoletja, hkrati pa se ni uvrščal v nobeno slikarsko smer. V Parizu je značilnosti kubizma prepletel s svojim ekspresionističnim pristopom, z edinstvenimi slogom pa se je v zgodovino umetnosti zapisal kot predhodnik nadrealizma. Kajti če so avantgarde 20. stoletja, ki so sicer imele bistveno vlogo pri spreminjanju umetnostne zgodovine, sčasoma zbledele, pa nas Chagall s svojimi sanjskimi podobami živih barv še vedno nagovarja.