Celoten opus tega kratkega obdobja šteje osemdeset del, večinoma večjih in velikih formatov, v Galeriji Cankarjevega doma pa se bo Borčić predstavil s štiridesetimi deli, v katerih se intenzivneje vrača k motivu stola. Tega je sicer v svoje znakovne kompozicije uvedel že ob koncu devetdesetih let, zdaj se k tej vsebini vrača in jo napolnjuje s simbolnimi vrednostmi ter nadaljuje meditacijo o strukturi slikovnega polja in pomenu slike.
V Cankarjevem domu so se za predstavitev njegovih najnovejših slik odločili, ker obsežnejše razstave slikarskih del v prestolnici ni bilo že več kot dvajset let. Razstavo so pripravili skupaj z Galerijo Božidarja Jakca iz Kostanjevice na Krki, kjer je urejen Grafični kabinet Bogdana Borčića, in Koroško galerijo likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, ki ima stalno postavitev avtorjevih slikarskih del (oboje iz avtorjevih donacij). V Cankarjevem domu so Borčić tako predstavlja tretjič; z grafičnimi listi je leta 1997 sodeloval na razstavi Ljubljanska grafična šola, s štirimi slikami večjega formata pa se je predstavil pred tremi leti na skupinski razstavi najstarejših, še dejavnih slovenskih likovnih umetnikov z naslovom Pod bikovo glavo.
Izvrstni grafik abstrakcije
Borčića so strokovni krogi prepoznali predvsem kot izvrstnega grafika, enega ključnih predstavnikov ljubljanske grafične šole, ki je z avtorsko in tehnično brezkompromisno doslednostjo v ustvarjalnem procesu radikaliziral svoj simbolni predmetni svet do premišljene redukcije na minimalistični izraz celote, so zapisali v Cankarjevem domu. Njegovo potovanje k abstraktni podobi pa je v slikarskem mediju izredno prepričljiva še posebej na koncu tisočletja, ko je figuralika znova prevzela vodilno vlogo v sočasnem slikarstvu in umetniški produkciji nasploh.
Ena najbolj avtentičnih različic abstrakcije v slikarstvu
Priznani grafik se je znova predstavil kot slikar pri svojih šestdesetih, leta 1986 v Moderni galeriji, in presenetil z minimalistično naravnanimi podobami. Kot je zapisal kustos razstave Andrej Smrekar v razstavnem katalogu, to ni nenavadno, saj se je v 80. letih prejšnjega stoletja več slovenskih umetnikov prvih povojnih generacij, ki so se posvečali predvsem grafičnemu ustvarjanju, zaradi ogroženosti grafičnega medija ob vzponu novih reprodukcijskih tehnologij, usmerilo v slikarstvo.
Borčić je pred iztekom osmega desetletja v grafiki prispel do povsem abstraktne forme, nato pa presenetil še s precej radikalno abstraktno sliko, kar je Tomaž Brejc označil kot nenavadno mladostno smelost v oblikovanju umetnikovega starostnega sloga. Borčić se je "lotil radikalnih analiz slikovnega polja in izoblikoval eno najbolj avtentičnih različic abstrakcije v slovenskem slikarstvu 20. stoletja" ter "s svojim poznim abstraktnim stilom sintetizira(l) slikarsko mišljenje, v katerem je zaobjeto vse, kar je umetnik občutil, doživel in dokončno spoznal," je Brejc zapisal ob Borčićevem ciklusu arhetipskih Znakov in čiste abstraktne vizije Vrat v Celju. Od sredine osemdesetih let dalje je bilo Borčićevo delo ena od najvidnejših opornic vztrajnosti preživljanja premis visokega modernizma, ki so ga v postmoderni čas prenesli mlajši umetniki.