Večino eksponatov hranijo v londonskem muzeju, nekaj del pa si bodo za to priložnost izposodili tudi iz drugih zbirk, s tem pa pokazali na razširjenost angleških tkanin po Evropi. Na ogled bodo denimo bogato okrašeni copati, ki so jih našli na nogah mumificiranega škofa, ko so po 600 letih odprli njegovo grobnico. Prav tako fragment tkanine, s katero so pokrili kraljevega konja. Med letoma 1330 in 1340 je bil najverjetneje izdelan za kralja Edvarda III., okrašen pa z značilnimi heraldičnimi simboli tistega časa.

Postavitev, ki so jo naslovili Opus Anglicanum: Mojstrovine angleškega vezenja, je prva razstava tega srednjeveškega ustvarjanja v muzeju po več kot 50 letih, poroča Guardian. Prav tako so se po več kot desetih letih odločili za vključitev latinščine v naslov. Po besedah kuratorja Glyna Daviesa so z besedama Opus Anglicanum (angleško delo) želeli ponazoriti, kako so v visokem in poznem srednjem veku po vsej Evropi luksuzne vezenine povezovali predvsem z angleškimi delavnicami.

V muzeju se latinskim besedam v naslovih razstav načeloma raje izognejo, saj ne želijo zbegati občinstva. Po besedah Clare Brown, ki je sokurirala razstavo, so bili predstavniki starejših generacij prepričani, da bo mlade latinščina odvrnila od razstave, vendar pa so zadovoljni ugotovili, da so bile skrbi odveč, saj se jim zdi latinski dodatek v resnici skrivnosten in zanimiv.

Od Rima do Toleda
Iz Vatikana bodo za razstavo med drugim posodili vezenine, ki jih je naročil papež Inocenc IV. (1195–1254), očaran nad liturgičnimi oblačili, kakršne so nosili angleški škofi. Dela, ki jih hranijo v stolnični zakladnici v Toledu, pa pokažejo, kako daleč so bodisi z naročili bodisi diplomatskimi darili potovale angleške vezenine. Nekaj razstavljenih del prihaja iz Reykjavíka, verjetno so nastala po naročilu premožnega trgovca, ki si je z dragocenim darilom Cerkvi želel očistiti vest.

Znatno večji del ohranjenih vezenin predstavljajo tiste, ki so nastale za sakralno okolje, medtem ko so posvetna dela izjemno redka. Po besedah Brownove prihaja 90 odstotkov ohranjenih vezenin iz cerkvenega okolja, kjer so zanje večinoma bolje skrbeli, jih uporabljali le ob redkih priložnostih, medtem ko so bila profana oblačila pogosteje v rabi, zato pa so se prej znosila ali pa bila razrezana in reciklirana.

Iz knjižnega slikarstva na vezenine
Med pomembnejšimi liturgičnimi vezeninami je t. i. Sionski mašni plašč, ki so ga izvezli med letoma 1310 in 1320. Na njem so izvezene podobe iz Marijinega življenja (Marijina smrt, pogreb, vnebovzetje in kronanje), pri čemer gre za razširjeno ikonografijo, prevzeto predvsem iz sočasnega rokopisnega slikarstva, ki je tedaj narekovalo slikarski slogovni razvoj. Posebnost je ozadje, ki ni izvezeno iz kovinskih niti, ampak zelene in rdeče svile, s katero so morda skušali posnemati material dragocenih tapiserij. Zato pa so iz pozlačene niti izvezene draperije figur in nekateri detajli, medtem ko je Kristusov lik v celoti srebrn. V spodnjem delu je upodobljena še klečeča figura, ki je verjetno podoba donatorja.

Razstavo bodo v Muzeju Victoria & Albert odprli 1. oktobra, na ogled pa bo do 5. februarja prihodnje leto.