Za razstavo si je avtor izbral fotografije iz knjige Transatlantik Mail, ki jo je leta 2010 izdal skupaj s prijateljema Miljenkom Jergovićem in Semezdinom Mehmedinovićem. Knjiga, ki so jo izdali na Hrvaškem, je nastala na podlagi večmesečnega dopisovanja med Jergovićem in Mehmedinovićem, čemur so sledila še Kovačevićeva "pisma v sliki". Besedila in podobe govorijo o razdvojenosti in oddaljenosti treh prijateljev. Ta oddaljenost pa ni v prostoru, marveč v času in tako ne zadeva njih samih, ampak Sarajevo, so ob razstavi zapisali v Cankarjevem domu.

Nikoli ni delal za tujce
Milomir Kovačević, rojen 1961 v Sarajevu, se je s fotografijo začel ukvarjati pri 17 letih. Še zlasti cenjen med kolegi, ki so mu nadeli vzdevek Strašni, ki označuje tudi njegovo umetniško delovanje. "Fotografijo ljubi s tako gorečnostjo, da ji popolnoma podreja zasebno življenje, njen smisel si prizadeva zajeti s takim zanosom, da zapostavlja večino atributov sodobnega življenja, prezira nevarnost in neudobje obrobnega bivanja, v svojem sočustvovanju do človeka ostaja vseskozi odkrito pristen in globoko iskren," so o fotografu zapisali v Cankarjevem domu. Leta 1989 je postal član Združenja likovnih umetnikov uporabnih umetnosti Bosne in Hercegovine. Njegov opus je posvečen tako življenju na ulicah kot tudi kulturnemu dogajanju v Sarajevu. V 90. letih je postal eden najbolj opaženih fotografskih kronistov mesta. Od leta 1995 živi v Parizu.

Besedilo za razstavni katalog je prispeval književnik in publicist Jergović, ki je v njem med drugim obudil svoje spomine na Kovačevića iz predvojnih in vojnih časov: "Vidim ga na nekem sarajevskem podstrešju, v improviziranem fotografskem laboratoriju, med stotinami in tisočimi negativi, med filmi, ki se sušijo kakor nogavice, obešene s ščipalkami na vrv, kako tone v vonj razvijalca, s tistim svojim opravičujočim nasmeškom. Medtem je v enem kotu prostora, sredi tega nereda, ki izraža našo tedanjo zgodovino in kroniko naših, tedaj še mladih življenj, ležišče, ali celo spalna vreča, prek katere je razmetana Milomirjeva obleka, ob njej pa tisto nekaj malega njegovega zasebnega življenja." Med vojno so se sarajevski fotografi delili v dve skupini: na tiste, ki so bili fotografi tudi pred vojno, in tiste, ki so bili dovolj pogumni, da so to postali med vojno. Oboji so delali za tujce. Edini, ki nikdar ni delal za nobeno tujo agencijo ali časopis, je bil Kovačević, se spominja Jergović. To je bilo njegovo načelo. Kovačević se z besedo, sliko ali nasmeškom ni skliceval na svojo moralno pravico niti na tisto, kar je v Sarajevu izgubil. Nikogar ni obtoževal, niti od kogar koli zahteval, da mu vrne tisto, česar vrniti ne more, je še zapisal Jergović.