Citiran stavek iz 5. prizora 1. dejanja je bil tudi neke vrste iztočnica za postavitev razstave ob dramatikovi 400-letnici smrti, ki sta jo skupaj pripravila Slovenski gledališki inštitut in Cankarjev dom. Razstava Hamlet na Slovenskem, ki jo je včeraj s svojim monologom odprl zadnji slovenski Hamlet, Marko Mandić, in si jo lahko brezplačno ogledate v prvem predverju Cankarjevega doma, tako odpira dvomesečni festival (11. 1. 2016-14. 3. 2016) Shakespeare za vedno.

Toda zakaj razstava izpostaviti ravno Hamleta, ko pa je Shakespeare napisal kar 37 dramskih del? "Hamlet je slehernik vsakega časa, tudi današnjega. Razmišljati o biti ali ne biti, o deželi ječi, o maščevanju, krivdi, odločati se o delovanju, prevzemati odgovornost, zastaviti svoje življenje, verjeti v spremembo … so Hamletova načela, ki izražajo dejaven odnos do sveta. Skozi spoznavanje Hamleta kot kulturne dediščine, dramskega teksta, gledališke uprizoritve, stripa … je mogoče spoznavati sebe ter (pre)misliti svoj odnos do drugega in sveta. V svetu, ki se maje, smo vsi rojeni, da mu ravnamo tečaje – samo drzniti si moramo, verjeti vase in nenehno poskušati, tako kot Hamlet," je ob robu razstave zapisala njena avtorica mag. Mojca Jan Zoran, direktorica Slovenskega gledališkega inštituta. Zasnovo razstave podpisuje tudi Tea Rogelj, multimedijsko postavitev razstave pa je oblikovala Ana Rachela Klopčič.

Pri nas je bil največkrat uprizorjen prav Hamlet
Hamlet je največkrat uprizorjeno Shakespearjevo delo na naših odrih. Prvič so ga uprizorili 28. decembra 1899 v ljubljanskem Deželnem gledališču v režiji češkega režiserja Rudolfa Imenanna, ki je odigral tudi naslovno vlogo. Kronološko zasnovana multimedijiska razstava predstavlja vseh dvaindvajset uprizoritev Shakespearjevega Hamleta v slovenskem jeziku na naših odrskih deskah.

Ob tem pa se poklanja tudi igralcem, slovenskim gledališkim prvakom, ki so imeli priložnost obleči kostum danskega kraljeviča: že omenjeni Imenann, Andrija Fijan, Hinko Nučič, Zvonimir Rogoz, Valo Bratina, Emil Kralj, Ciril Debevec, Vladimir Skrbinšek, Slavko Jan, Stane Sever, Janez Eržen, Stane Starešinič, Stanko Potisk, Danilo Benedičič, Tone Slodnjak, Peter Boštjančič, Boris Ostan, Brane Šturbej, Jernej Šugman, Radoš Bolčina, Igor Samobor, Uroš Smolej in Marko Mandić. Pri tem sta Rogoz in Jan v vlogi Hamleta nastopila kar v dveh različnih postavitvah, podobno tudi Samobor, le da je enkrat vodil Hamletovo lutko, drugič pa kot * (Zvezdica) v Millerjevi postavitvi Hamleta leta 2013 v Drami.

Seveda se razstava poklanja tudi vsem drugim številnim avtorskim izpeljavam, ki so v preteklih desetletjih izhajale iz Hamleta: od tiste, ki jo jo na začetku devetdesetih v Gledališču Glej pod naslovom Hamlett Packard režiral Tomaž Štrucl, Hamleta pa so razcepljenega na štiri dele odigrali Goran Bogdanovski, Sebastijan Cavazza, Matej Filipčič in Gregor Fon, do predstave Dan umorov v zgodbi o Hamletu, ko je v režiji Ivice Buljana v Mini Teatru leta 2005 v vlogi Hamleta nastopil Jose.

Razstava, ki je zastavljena multimedijsko, ponuja na ogled tudi kostumske in scenske skice ter načrte nekaterih slovenskih izvedb Hamleta, od kostumov, ki so bili ali izgubljeni ali predelani oziroma reciklirani, pa je na razstavi mogoče občudovati samo štiri, pa še to žal le enega Hamletovega. Zvočno podobo razstave uokvirja stolp, v katerega je mogoče vstopiti in poslušati Hamletove monologe v izvedbi Braneta Šturbeja.

Razstava prav tako ne izpušča vseh šestih slovenskih prevodov tega Shakespearjevega dela, ki so se začeli z Dragotinom Šauperlom davnega leta1865, in preko Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Janka Modra in Milana Jesiha končali s prevodom Srečka Fišerja iz leta 2013.

Zanimivo je, kako se tisti najbolj znameniti Hamletov stavek iz 1. prizora 3. dejanja bere in sliši v različnih prevodih in interpretacijah: Al' biti al' ne biti je vprašanje (Šauperl), Biti ne biti? - to je zdaj vprašanje (Cankar), Biti, ne biti: to je tu vprašanje (Župančič), Biti ali ne biti, le za to gre (Moder), Biti ali ne biti, je vprašanje (Jesih, Fišer). In da šele dvajset let beremo in poslušamo, da "se svet maje", kejti pred tem je bil "čas iz sklepa spahnjen".

Kakor koli, celostno podobo razstave zaokroža nov stripovski izdelek risarjev Andreja Potrča in Cirila Horjaka, ki se skozi stripovske sličice samosprašujeta o Biti ali ne biti. Gre za prvi strip na temo Hamleta, kot besedilno ogrodje (pri pripravi besedila za strip so sodelovali Tadej Golob, Ciril Horjak in Mojca Jan Zoran) pa si sposoja prevod Srečka Fišerja, ki je bil na 48. festivalu Borštnikovo srečanje v Mariboru nagrajen z Borštnikovo nagrado za prevod. V maniri celostno zasnovanih razstav ima tudi pričujoča didaktično noto.

Za osnovne in srednje šole so pripravili tri delavnice: Elizabetinsko gledališče, Nekaj je gnilega v danski državi in Biti ali ne biti Hamlet. Razstava, ki nagovarja najširše množice, med njimi tudi mlajše, tako ponuja vpogled v Shakespearjevo dobo, gledališko življenje tistega časa, omogoča pa tudi odigrati krajše prizore in Hamleta tako vsaj na videz spoznati še z druge plati. Odrske plati. In se tako vsaj za kratek čas odlepiti iz resničnega sveta, tistega majavega sveta, ki mu je treba zravnati tečaje. Samo upati si je treba, verjeti vase in nenehno poskušati! Tako kot to počne Hamlet!

Nekaj vprašanj smo ob tem zastavili avtorici razstave Mojci Jan Zoran.

Zakaj ste kot avtorica razstave za svoj skelet vzeli ravno Hamleta? Zakaj ne katerega drugega Shakespearjevega junaka?
Hamlet ima med vsemi Shakespearjevimi igrami pri Slovencih poseben status. Že slovensko krstno uprizoritev Hamleta leta 1899 so kronisti in kritiki sprejeli z zanosom, predstavo leta 1922, v režiji Osipa Šesta in z Zvonimirjem Rogozom v vlogi Hamleta pa so tako kritiki kot občinstvo posvojili. Predstava je doživela 52 ponovitev v večinoma razprodani dvorani. Hamlet je postal slovenska narodna igra, kakor so ga poimenovali sodobniki, in ta izjemni položaj, skoraj mitsko pozicijo, je obdržal vse do devetdesetih let 20. stoletja. Hamlet je do zdaj doživel 22 različnih uprizoritev, če se fokusiramo zgolj na uprizoritve Shakespearovega Hamleta, če gledamo širše pa se s Hamletom ukvarja okoli 50 različnih gledaliških predstav na profesionalnih slovenskih odrih …

Hamlet je med vsemi Shakespearovimi igrami najvidneje zaznamoval slovensko gledališko zgodovino in soustvarjal slovenski gledališki prostor, zato smo se v SLOGI odločili, da ob 400-letnici Shakespearove smrti prav Hamleta izberemo za predmet naše razstave in z razstavo povezanih dejavnosti in dogodkov.

Za Hamleta smo slišali vsi, prebrali pa redki. Sicer upam, da se motim, pa vendarle: kako, denimo, Hamleta predstaviti mlajšemu občinstvu, tistemu, ki ga skozi delavnice tudi sami nagovarjate?
Predvsem se je treba znebiti strahu in predsodkov glede branja drame ali obiskovanja gledališča. Hamlet je mlad. V njem je veliko brezčasnih potez, vrednot, misli. Če ga beremo z mislijo, kaj smo sploh prebrali, ugotovimo, da govori naš jezik in ga lahko razumemo. Za mladega človeka mislim, da je najlažje razumeti in posvojiti Fišerjev prevod, ki smo ga tudi izbrali za pripravo stripa Hamlet, biti ali ne biti v stripu.

S katerim sodobnim junakom bi lahko primerjali Hamleta?
Z vsakim in nobenim. V Hamletu je toliko odtenkov, da ga lahko bereš na zelo različne načine, kar dokazujejo tudi teoretske razprave na temo njegove osebnosti. Lahko je upornik proti sistemu, melanholični junak, blaznež, plemenitež, maščevalec, romantični fant, nezadovoljni egocentrik, užaljeni materin sinček, borec za pravico in vrednote, ki je pripravljen žrtvovati sebe za doseganje višjega cilja … v njem je toliko človeškega in hkrati tistega splošnega, moralnega, »nadčloveškega«, kar nam je sposobna predstaviti le umetnost in z njo gledališče, da je lahko junak za vsakega.

Vsaj nekoč je bil vrh igralske kariere vloga Hamleta. Kako je s tem danes? Kaj ponuja Hamlet, česar druge vloge morda ne ponujajo?
Hamlet je še vedno kultna moška vloga. Ponuja neizmerno število mogočih interpretacij.