"Tudi v njem so ljudje že izgnani, a izginil je tudi zlatorog. Ostal je prostor z znamenji človekovega obstoja. Lahko ga upogibamo, raztegujemo in spreminjamo, a v vseh svojih različicah je večen. Tokrat je kamnit in strašljiv, mračen in še kako realen," je zapisala Petja Grafenauer, kustosinja razstave Topologija zlatoroga, s katero se Aleksij Kobal predstavlja v Galeriji Kresija. Uradno odprtje bo danes zvečer.

Kobalove slike nastajajo v ciklih in Topologija zlatoroga je gotovo eden ključnih, je še poudarila Grafenauerjeva. V ljudskem izročilu neumrljivi zlatorog opozarja na usodno povezanost človeka in narave, v umetnikovem svetu pa ima še temačnejši pomen.

Kobal iz cikla v cikel odkriva nove možnosti slikovne površine. Tokrat njegova slika izhaja iz strogo začrtane kompozicije, ki nastaja po motivih lastnih fotografij z izletov po bližnji ljubljanski okolici in avanturističnih popotovanj po svetu.

Tehnika "nadzorovanega naključja"
Fotografije Kobal digitalno obdela. Digitalna podoba postane podlaga za slikarsko delo, slikanje, pravi Kobal, pa je tokrat le "finalni sprint z različnimi tehnološkimi postopki". Na platnu slikar najprej izriše motiv, nato pa prepusti delo nadzorovanemu naključju slikarskih nanosov, ki se ne godijo le s čopičem, temveč tudi s prelivanjem barve po vodoravno položeni površini. Sledita izbris in odstranjevanje prelite barve, da se v neskončno krajino vrne prvotni, natančno izrisani motiv, je zapisala kustosinja.

Motivno se tudi v tokratnem ciklu nadaljujejo zgodbe arhitektur, ki jih Kobal vnaša v krajino že več let. Toda od plečnikovskih, renesančnih in klasicističnih arhitektur so ostali le še deli stavb, ki so modernejši - v sliko vstopijo modernistična okna kot odprtine v nekakšne nezemeljske prostore, jeklena stopnišča in terase, ki obljubljajo svet na drugi strani teme, čeprav nikjer ni videti vstopnih vrat.

Mora nedoumljivega sveta
Barvna skala Kobalovih slik se je spremenila. Na dan je izbruhnila temačnost in teža izraza, ki je bila sicer od nekdaj del Kobalovih slik, a je tako živo še ni izrazil, je prepričana Petja Grafenauer. "Temačnost, slutnja more in svet, ki se ga bojimo, ker nam je tuj in ga ne moremo posvojiti, izmeriti in mu določiti oblike in velikosti, je osebni odziv na morečo družbeno realnost sodobnega časa, ki je še ni mogoče jasno izraziti," je pojasnila.