Hitro sva načela vprašanje obstoječega slovenskega umetnostnega sistema, ki mu po besedah umetnika manjka razvojna strategija. "Tako pa ni le s področjem kulture," pravi akademski slikar, ki je na prizorišče stopil že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vmes pa se je aktivno posvečal tudi glasbi. Od takrat se je spremenilo marsikaj, Evropa pa se spet ukvarja z vprašanji meja. Kot mi uspe izvedeti, tudi slikar ‒ in to ne v povsem drugačnem smislu.

Kako reflektirate aktualno družbeno-politično dogajanje?
Begunci so v tem trenutku pojav, ki bo najbrž precej spremenil podobo Evrope, to je povsem naraven proces. Francoski pisatelj Michael Houellebecq je želel predstaviti novo knjižno delo Podrejenost ravno ob napadu na uredništvo Charlie Hebdo, a je zaradi previdnosti odpovedal branje. Ko sem preletel vsebino, sem nekje zasledil primerjavo zdajšnje Evrope z Rimskim imperijem, ki je bil sinonim nekega razvoja, civilizacije, ki je nekaj pomenila. Vdori Barbarov pa naj bi jo zrušili, jo preoblikovali po svoje. Taka primerjava je zelo enoznačna in lahko zelo izključujoča, ker že v temelju Evropo postavlja nad tiste, ki skušajo vanjo. Vedno skušam razumeti obe plati.

Kako si predstavljate Evropo čez deset let?Zelo težko. Najbrž kot mešanico. Upam, da kot zelo zdravega bastarda. Rad pa bi izpostavil nekaj drugega: mejo samo kot tako. Kaj pomeni meja? Že nekaj časa na svojih slikah uporabljam bodečo mrežo, a v drug namen. Opazil sem, da žičnata ograja prihaja v ospredje kot strašljiv element, oziroma enkrat varuje, drugič preprečuje, trenutno se vzpostavlja kot meja med dobrim in slabim. Treba pa se je vprašati o njenem pomenu, torej od kod ta meja, kakšne pomene ima. Na primer, sam živim blizu Kleč, za Bežigradom, tam, kjer je vodno zajetje. Dolgo sem se sprehajal tam, nato me je spreletelo, da je to izredno dobra prispodoba ideala. Zakaj? Imaš vodno zajetje, simbol bistrosti, in nihče ne sme okrniti te čistosti, čeprav sem si vedno želel preskočiti ograjo in se znajti tam. Začel sem razvijati misel o idealnem prostoru, o idealih, ki jih lovimo, a nam vedno ubežijo. Ugotovil sem, da ideal brez meje ne obstaja. Ti so vedno zamejeni, ne pustijo blizu. Vsak človek ima v sebi skrite svetove, neke rajske platforme, želje, ki so potlačene ali zamejene. In če se vrneva h konkretnemu: človek mejo potrebuje, saj je brezmejnost neznosna, kajti meja pomeni tudi neko orientacijsko točko. Če si zamejiš prostor, ne gre samo za prilaščanje, ampak tudi za neko spoznanje: prostor postane obvladljiv. Na ta način se je po mojem mnenju začel razvijati razum: ko je človek osvajal realnost, svet, je šlo za markiranje terena kot pri živalih. A ob bok s tem gre tudi strah pred tistim, kar je čez mejo. Smisla ne vidim v brezmejnem, temveč da mejo preskakuješ, prestavljaš. Da greš prek in jo prestavljaš. To so psihološke meje. Mejo vzpostavlja strah pred neznanim. Strah pred drugačnim. To najbrž izvira iz pradavnine. Tudi raziskovalce je bilo verjetno strah pred odkrivanjem neznanega. V Sloveniji pa se ta strah kaže pred tujci, migranti. Na tej točki pridemo do tega, da smo vsi pribežniki, vsi begunci in vsi raziskovalci.

V vašem romanu Glas se protagonist Klesja znajde v popolni temi spuščenega industrijskega dvigala. Negotovost tipa meje temnega prostora, ki jim ni videti konca, in se zato raje obrne v svojo lastno mentalno pokrajino. Gre v tem primeru za fabulizirano vzporednico pravkar opisani meji?
Dobra ugotovitev. Tudi tema je lahko prispodoba brezmejne svobode. Vendar je grozna v tem, ker ničesar ne vidiš, ničesar ne otipaš. Vse, kar je bilo prej, je izginilo. Svet je treba na novo ustvariti. Tako tla postopoma, meter za metrom, postajajo bolj domača. A spomini privedejo junaka do ugotovitve, da je bila tema morda v samo v njem. Grozljivost teme je mogoče omejiti tako, da ji daš vsebino.

Se zato tema proti koncu romana spremi v svetlobo?
Ja, hočem reči, da je vse v nas. Od nas je odvisno, kako bomo svet doživljali. Lahko se sprehajamo po soncu, pa bomo sončen dan doživljali temačno. Nekdo pa se lahko v temačnem dnevu počuti zelo dobro. Ves prostor se generira v nas in mi zrcalimo prostor navzven.

Vaša dela je vse do nedavnih dveh ciklov Nokturno in Območje zajetja zaznamoval kolorit, ki je sliki pridal videz melanholije ali pa časovnih brazd posameznika. Kako to, da na vaših slikah ni intenzivne moči sončne svetlobe?

Lahko da gre za čiščenje. Meni se vedno čudijo ‒ temačne slike, po naravi pa sem »sončen«. No, to pomeni, da le praznim nezavedne stvari v meni, se jih osvobodim in se bolje počutim. Na platnu pa sprožijo v gledalcu stik s temnejšo platjo posameznika. Najbolj me navdušuje, ko nepodučeni v umetnosti stojijo pred sliko in jih prosim za opis občutja brez teorije, na prvi vtis.

Pa jim to uspe? Kaj rečejo?
Jim, če so zelo neobremenjeni. Takrat je to najlažje. Zanimiva anekdota se je pripetila s kolegico. Imel sem dve sliki, na obeh je bil raven rob, platforma (pokaže). Zame je povzpeti se na to platformo, tja, kjer ni horizonta, brezmejna svoboda. Kolegici sem pokazal sliko s platformo in žičnato ograjo ter jo vprašal o vtisu, občutju, odnosu do nje. Rekla je, da se ji zdi super, kar me je presenetilo, saj se meni zdi povzpenjanje na idealno platformo v principu nedosegljivo. Na tej sliki (pokaže) je vizualizacija gorskih platform, saj rad hodim v hribe. Kolegica je rekla, da je super zato, ker sama sebe že vidi na platformi znotraj ograje. Druga slika s podobno platformo, vendar brez ograje, pa se ji je zdela strašljiva. Gre za soočanje z brezmejnostjo, pri čemer sem spoznal, da je meja potrebna. Kot umetnik si postavljam meje, tako kot se meje postavljajo otroku.

So te (gorske) platforme umetniško reflektiranje aktualnega dogajanja?
Ja, rad bi, da ljudje vedo, da so te meje v glavah. Da se soočijo in prepoznajo te strahove, ki jih pripisujejo beguncem, saj so njihovi strahovi strahovi pred nevednim. Potovanja so super, saj spoznavaš različne kulture. Vasco da Gama ni šel osvajat, ampak spoznavat. Čeprav so ga poslali z drugačnim namenom, je prišel nazaj oplemeniten z znanjem. To je širjenje obzorja. Če greš čez mejo, ni nujno, da greš plenit, da greš v imenu boga in kupčevat, temveč zato, da spoznavaš, da spoštuješ drugačnost. V tem je smisel. Je pa tako, da se človek, ki nikoli ne preskoči lastne meje, počuti ogroženega, a ga ne gre zasovražiti ali imeti za omejenega, temveč je dobro razumeti njegovo stisko.

Kako konkretno gledate na tako imenovano 'begunsko krizo' oziroma kakšna je vaša konkretna pozicija?
Ob tem vprašanju me ubija to isto protislovje. To, da je moja naklonjenost trpečim migrantom brezpogojna, ob pogledu na mase ljudi pa me prevzame obup, ker veš, da lahko v resnici pomagaš le malo komu. Recimo fotograf in moj prijatelj Borut Krajnc me je povabil, naj grem z njim na kraj dogodka, pa sem odklonil. Da grem »slabo vest« raje hladit v hribe, sem mu rekel. On pa je naredil nekaj izjemnih dokumentarnih fotografij. Pa je tudi sam občutil dilemo, ko je gledal trpljenje in se soočal z estetsko kompozicijo obenem. To so dileme fotografa. Njega je stiska drugih močno prizadela, tudi njemu je obrambni zid popustil. In spet smo pri mejah. Pri takih večplastnih situacijah je težko biti enoznačen.

Na drugi strani pa pretirano samoizpševanje tudi nujno ne vodi do akcije. Sama sem razočarana nad seboj. Vozila sem oblačila in nekaj malega hrane, a na mejo kot prostovoljka nisem šla, pa sem imela nekaj časa.
Točno tako. Največkrat pretirana premišljevanja ubijejo odločnost. Tudi sam si očitam isto. To, da ne storiš tega, kar bi brez pomisleka moral. Da pomagaš po najboljših močeh. Zaradi sebe, ne zato, da bi navzven pilil humano podobo.

Kako potem gledate na artivizem, umetniški aktivizem? Pogost očitek temu je namreč, da umetniki le osvetlijo določene družbene probleme, največji plus pa se zapiše njim samim, ko se s takšnim delom prebijejo pod okrilje ugledne galerije ali v medije?
Zelo dobro vprašanje. O tem že dalj časa premišljujem. Ne maram aktivizma, ki se izrablja za promocijo samega umetnika. Da umetnik s tem pili svoj uspeh. Za dober zgled aktivizma imam Mojco Marijo Pungerčar, ki se res zavzema širše.

Mislite njen projekt Socialdress? Ravno glede tega projekta so se zelo kresala mnenja, zgodila pa se je tudi še vedno nepojasnjena kraja izdelkov iz Galerije Alkatraz. Te dni sem na zunanji steni MSUM-a opazila tudi napis, ki projekta očitno ne odobrava.
Ne komentiram zakulisja, če ga ne poznam. Prijetno je bilo sodelovati v njenem projektu, sploh da sem lahko poklonil prtiček, na katerega so takrat izvezli slogan »RTV naročnina«. Prav njena pregledna razstava v Galeriji Alktraz dokazuje, kako široko je bila zastavljena zamisel, da imajo marginalne skupine nekaj od tega. Bolj me moti pasivnost projekta Jaz sem Janez Janša.

Zakaj?
Ker se v teh trenutkih, ko se zdi najbolj smiseln ali celo nujen, ne izpostavi. Da v resnici morda ni tako kritiško naravnan.

Kako pa naj bi se po vašem mnenju razvijal?
Najprej, da ne bo dileme: koncept absolutno podpiram in če moji kolegi snujejo kaj novega, tele besede jemljem nazaj. Toda, če se vprašava o namenu. Namen je jasen, vsaj jaz tako razumem: diskreditacija nevarne politike. A če je to namen, v tem trenutku pogrešam nadaljevanje. Če povzameš ime nekoga, to po mojem mnenju postane resna reč, kaj hitro se lahko obrne. Janez Janša lahko postane le še bolj Janez Janša. Tega pa si vsaj jaz ne želim. Pogrešam nekaj, kar ne bi bila le igra. Tu moraš zastaviti svoj kapital. Včasih so šli umetniki do konca. To pogrešam.

Govoriva verjetno o času, ki ga poznam le prek pripovedovanj drugih. Osemdeseta, zgodnja devetdeseta. Veliko nas je takšnih, ki bi o tej neizmerni energiji radi vedeli kaj več. Kako je bilo?
Ja, osemdeseta so bila v tem smislu prelomna. Laibachi so bili pionirji, ki jim je uspelo prelomiti sistem, prvi. Pokazali so velik pogum. Sam niti približno nisem bil tako daleč v tem. Seveda je potem sledilo še morje drugih akterjev. Ampak v čast si lahko štejemo, da se je začelo pri nas in se razplamtelo vse povsod, do berlinskega zidu. Se bojim, da zdaj nismo več sposobni take moči, silovitosti, ki bi kaj spremenila. Ja, preveč govorimo. Manjka nekaj, kar bi razbarvalo fašistoidne anomalije v glavah ljudi. Za to gre. To je tudi moja dilema. Včasih sem bil bistveno bolj družbeno kritičen, pa sem ugotovil, da gre le za utvaro, da bom s tem kaj spremenil. Da nazadnje tudi sam pilim zgolj lasten slog.

Malo pa lahko pripomorete?
Seveda lahko, ampak kakor da ne bi več verjel v to. Kakor da bi se umaknil nazaj v dvome.

Ti odmiki. Pri tem sem se spomnila na gladovno stavko Mihe Turšiča. Vsi pravijo, da je imel ogromno podpore, meni pa pride na misel le nekaj javnih pisem podpore. Vedno sem se spraševala, zakaj ta dogodek ni vodil dlje. Kakšno pa je vaše stališče do te stavke?
Premalo informiran sem, da bi si lahko ustvaril podrobnejšo sliko o tem. Vitanje so zelo ambiciozen projekt, upal bi reči celo prestižen. Bojim se, da ga nismo sposobni imeti. Da je nerazumevanje ministrstva za kulturo samo določen segment težav. Ko nekaj postane institucija, pa ni nič več tako preprosto. Morda bi morali tudi vsi umetniki, katerih dela tvorijo eno najkakovostnejših zbirk pri nas - zbirko Faktor banke, gladovno stavkati, ker bo ta zbirka najverjetneje končala nekje po kosih in v popolno sramoto za slovensko kulturo. Vendar, če sem iskren, dvomim o uspehu, ker sta duhovna raven in volja do vzajemnega precej okrnjeni. Po drugi strani smo ena redkih držav, ki svojim umetnikom plačuje socialni status. Tega ne smemo pozabiti. Morda bi bilo bolje, da bi statuse nadomestili z namenskimi sredstvi za projekte, ko gre za pomembne projekte mednarodnega značaja. Večinoma so umetniki v tujini prepuščeni sami sebi, toda če si perspektiven umetnik, kakor je to na primer v Nemčiji, imaš pa zato odprte druge možnosti.

Toda kaj ko v Sloveniji ni razvitega umetniškega trga in od tega torej ni zaslužka?
To je dediščina socializma ‒ imaš status, kaj bi več?! Včasih se zdi, da je veliko umetnikov prisesanih na dojko interesnih institucij. Posledično to pomeni obratno pot za nastanek umetniškega dela: dela ne prodaš, pač si že vnaprej plačan. Ta »ziher« pozicija po mojem ne prinese nič dobrega. Niti za umetnost niti za umetnika.

Vem, takšna je recimo želja, da se v prijavi na razpis navede, zakaj bi projekt ustrezal Zeleni prestolnici Evrope … Toda vi ste ustvarjali že v času, ko so dela še odkupovala podjetja, tudi posamezniki. Si predstavljate, da bi začeli šele danes in se posvečali umetnosti, ki jo je težko obesiti na stene?
Si lahko samo predstavljam. Še s klasično sliko je križ … Želim reči, da svojega dela nikoli nisem pogojeval s finančnim predznakom. Samo enkrat se je zgodilo, da mi je bila ponujena možnost odkupa, če bi se lotil neke slike velikega formata, pa še v tistem primeru je bil moj koncept dela jasen že veliko prej. Prilagajanje umetniških konceptov razpisom se mi zdi banalno. Kakšno umetniško vrednost ima potem projekt? Če v umetnosti česa ne maram, je to suhoparnost in dolgočasnost.

Pa sledite galerijskim odprtjem?
Kolikor jim lahko. Čisto vsemu ne, na žalost, saj mnogokrat ni časa, a sledim, če je le mogoče.

Ste razočarani?
Kot sem rekel: kar mi ni blizu, mi pač ni blizu. Rad imam umetnost, ki preseneča, nagovarja z nečim novim, drugačnim. Umetnost, ki te zapeljuje, ki je duhovita. Še vedno verjamem v njeno estetsko plat. Razlog, zakaj se je nekdo odločil, da počne, kar počne, me mora prepričati. Kar koli, a moram verjeti.

Razlog je lahko tudi želja po uspehu.
Vzgajanje ega je precejšna težava. Osnovna teza postmodernizma je bila ta, da sesuje diktaturo modernizma, saj je bil modernizem obdobje »velikih«. Toda kaj se dogaja zdaj? Zdaj je še huje. Umetniki z vseh vetrov, ki se trudijo delati manjše zgodbe, razbiti veliki oder, se puščajo zapeljevati prav v to isto skušnjavo, da se nezavedno ali zavedno ženejo za tem, da se njihova dela etablirajo, uokvirjajo v vitrino posvečene umetnosti. V tem oziru nismo kaj dosti spremenili. Slabe glasbe ne morem poslušati, ne vem, zakaj bi se trudil z razumevanjem suhoparnih konceptov, ki se pogosto sklicujejo na takšne ali drugačne travme, pri tem pa umanjka presežek.

Se vam zdi, da je slikarstvo šele zadnja leta spet izstopilo iz kroga zapostavljenosti?
Odnos do slikarstva je v našem prostoru bolj ali manj podoben že ves čas. Zanimivo bi bilo poiskati prhko ločnico, ki deli tako imenovane »avantgardne« umetnike od umetnikov »ljudskih src«, zaradi česar so določene prakse bolj upoštevane, druge manj ali pa sploh niso. Zaradi tega kanali za afirmacijo umetniških del potekajo dvostransko namesto, da bi bili vzajemni. Na primer: imate Prešernovega nagrajenca, pa njegovega dela ne boste našli v stalni zbirki moderne galerije. Taka delitev pa naredi največ škode, ko gre za pregledne razstave slovenske umetnosti. Zadnjo takšno selekcijo, ki je dokaj kakovostno zastopala vse smeri, tudi slikarstvo, je opravil Igor Zabel - Slovenska umetnost 1995–2005. Tokratna selekcija 2005–2015 v MSUM-u se zdi problematična prav v tem, da se prikazuje kot Slovenska umetnost. V takšnem kontekstu se človek vpraša, ali je v letih 2005 -2015 sploh kaj naredil?

Kaj pa če to ni stvar razstavne politike, temveč so kuratorji te razstave večino svojega raziskovanja posvečali prevladujočim imenom, na druga prizorišča pa jih ni nikoli zaneslo?
Sprašujem se, kdo sploh lahko pripraviti dobro pregledno razstavo? Fragmentarnost je pač tipična za ta prostor. Včasih smo imeli le nekaj občin, poglejte, koliko jih imamo danes. Zaradi tolikšnih mej se zdi ne-povezanost še toliko večja. Nekaj je gotovo v psihološki naravi, torej, da tako ne-povezovalno funkcioniramo. Vse od osamosvojitve se čuti to, da nimamo vgrajenega občutka za skupno dobro. Ampak brez tega ne gre. Ne more. To jaz zelo pogrešam. Po drugi strani pa Slovenija kot majhen geografski prostor ponuja izjemno količino kakovostnih dosežkov.

Umetniških?
Ne, ne samo umetniških. Imamo tudi vrhunske znanstvenike, športnike. Smo pač fenomen. Velika škoda je, da ne premoremo drug do drugega več velikodušnosti. Včasih krivim za to premajhen prostor, ker se skorajda vsi poznamo in postane neznosno. Pogosto potrebuješ distanco, pa ravno v tistem trenutku naletiš na nekoga, ki se nič hudega sluteč hoče malo pomenkovati s teboj. Pa je že treba hliniti prijaznost. Priznam, se mi je že velikokrat pripetilo. Če ne razrahljaš mej, se počutiš kot v celici. In če je celica nabito polna, pač ne moreš ves čas gledati z naklonjenostjo. Pogosto si ne želim nikogar srečati. Tisti trenutek si želim samote.

In drugega obzorja?
Kakor da bi imeli premalo zraka. Zato vsem ustrezajo potovanja daleč stran. Tudi meni. Vendar je narobe, če naš prostor jemljemo kot pomanjkljiv. Slovenija je pravzaprav genialen prostor! Tega se premalo zavedamo. Boli me, da ne premoremo toliko samozavedanja, tudi inteligence. Saj imamo izjemno strateško pozicijo, tako rekoč vse naravne prvine, zaradi katerih nas uvrščajo v sam vrh po lepoti, mi pa s tem, kakor da ne vemo, kaj početi. Malodane smo izgubili še vse tisto, kar smo s ponosom nekoč razkazovali. Žalosti me, da propadajo podjetja zaradi pohlepa. Morda tiči razlog v tem, da smo bili skozi zgodovino večinoma zatrti, podrejeni, in se je v nas zapredel kronični manko. Če človek pri vzgoji ne dobi tistega, kar potrebuje, bo vse življenje zahteval zase nekaj več. To se kaže v politiki, še bolj eksplicitno pa je tak pohlep očiten pri tako imenovanih tajkunih. Moram reči, da je tudi Cerkev tu odigrala, in še igra, svojo neslavno vlogo.

Kot nadomestek in vodilo?
V prvi vrsti kot svoj interes. Vodilo potrebuješ, kadar je s tvojo orientacijo, oziroma samozavestjo nekaj narobe.

Delujete samozavestni. Vas kritike prizadenejo?
Seveda prizadene, če te kritika raztrga. Sem kar nekajkrat doživel. Vendar se je treba nanjo ozirati dobronamerno. Za vsako kritiko, tako tisto, ki se zdi upravičena, kot tisto, ki se to zdi malo manj, stoji takšen ali drugačen razlog zanjo. Včasih je dobro brati med vrsticami. Še bolje je, če si uspeš sam privzgojiti dovolj tehtne samokritičnosti. Tako je lažje. Ko sem v neznosnem položaju, si velikokrat pomagam s kolobarjenjem. S prestopanjem z enega področja na drugo, zato se ukvarjam tudi z glasbo. Da greš čez, da pridobiš novo izkušnjo! Včasih je dovolj že to, da grem na potovanje, v gore! Če bi ljudje iskali podobne rešitve, bi videli, da je vsaka ogroženost odveč in da je Slovenija velik prostor. Tomaž Šalamun je rekel, da je Slovenija posvečen prostor.

Res je, a zdi se, da tonemo vse globlje.
V družbenem smislu je neperspektivno to, da ne vidim dovolj kakovostne kritične mase, ki bi lahko prinesla nekaj novega. Ne skrbi me toliko obskurnost današnje politike kakor to, kakšne generacije bodo sledile za tem. Kakšne zanamce smo vzgojili? Bodo znali z našo državo bolje kot mi?

Ne gre ravno za neposredno rešitev, pa vendar tudi glasba vpliva na vzgojo posameznika. Je glasba za vas nekakšen odklop ali, nasprotno, zahteva od vas velik napor?
Zame je glasba najmočnejši medij. Je tudi izjemno zahtevna. Umaknil sem se, ker sem ugotovil, da moraš kot glasbenik v glasbo vlagati vsaj toliko kot slikar v slikarstvo ali pa še več. Je resna reč, saj opazujem, da so tisti, ki se z glasbo resno ukvarjajo, le glasbeniki. Slikarji pa smo tudi glasbeniki. Po mojem mnenju te glasba prevzame in ni časa za druge reči … Spomnim se časa Akademije. Slikarji smo žurali z AGRFT-jevci, glasbeniki pa so bili vedno zase, v svojem svetu, a ne namenoma … Moram biti pošten in povedati, da se ne štejem za glasbenika. Prej za nekoga, ki hkrati eksperimentira in je na glasbenem področju le gost, in mu je glasba izjemno všeč in jo rad posluša.

Kako gledate na sodobno glasbo? Kar lep čas ste bili namreč del skupine The Stroj in ustvarili povsem nova glasbila.
Štejem si v čast, da sem v The Stroju pripomogel z melodiko. Izvorno je bila skupina samo tolkalsko usmerjena. Ko sva se spoznala s Primožem Oberžanom na Metelkovi, naju je ukvarjanje z odpadki in odpadnimi materiali združilo v skupni zamisli. Povabil sem ga k projektu Kako zveni Šiška.

Kaj ni bil to le slikarski projekt?
Predlagal sem, da se sprehajava po Spodnji Šiški in pobirava zanimive odpadke. Če je bilo kaj noro, je bilo to obdobje! Nobenih konceptov ni bilo. Našla sva »vse sorte«, nato pa mi je kanila ideja z vagonsko cisterno. Spoznala sva direktorja železniškega muzeja gospoda Mladena Bogića, ki nam je velikodušno odstopil staro kovinsko cisterno za vodo. Imela je izjemen zvok, iz tega smo lahko izdelali inštrument! To je bilo pa res nekaj! Tu sva začela zamisel Kako zveni Šiška udejanjati v živo. Na vrhu smo odprli loputo in pripeli osem strun in posneli nore zvoke! Nato sem začel iz teh železniških cevi izdelovati glasbene instrumente: saksofone, flavte … Šlo je tako daleč, da me je Primož povabil v The Stroj. Prvi koncert smo imeli v Angliji, se spomnim. Najprestižnejši pa je bil nedvomno Singapur. Zame je bilo to eno najlepših obdobij! Štiri leta smo bili skupaj. Ko se je skupina na žalost razsula na dvoje, sva s Primožem ostala sama, toda zdaj je Primož posodobil skupino, ravno pred kratkim so imeli fenomenalen koncert v Rogu.

Kako to, da ste še sami odvijugali po drugi poti?
Nekako sem izkoristil ta prelom, ker je zame postajalo naporno. Bil sem deset let starejši, vmes me je spet poklicalo slikarstvo. Imel sem slab priokus, da sem Primoža pustil na cedilu, čeprav mi je vedno puščal prosto pot in sva še danes tesna prijatelja. Svojo odločitev lahko potolažim tudi s tem, da bi bila moja prisotnost v tem, kar delajo zdaj, preveč arhaična. Ampak to izdelovanje glasbil, to je bilo prima!

Kaj se niste tudi v tem času znašli na odru Cankarjevega doma?
V Cankarjevim domu smo imeli z The Strojem glasbeno-plesno predstavo. Z Matejem Kejžarjem, koreografom. Bilo je super, saj so bili zraven tudi plesalci, pa tudi improvizirali smo. Skladatelj in klarinetist Uroš Rojko je po koncu celo prišel čestitat za oder, kar si štejem v veliko čast. Kar ni se mogel načuditi saksofonu iz rjaveče cevi. V čem je stvar?! Želeli smo stran od metrike, iz tega glasbenega koordinatnega sistema, pa je spet vse nekako »štimalo«. Med seboj smo se sicer uglasili, tudi strune, a ne metrično.

Kakšen je vaš odnos do poudarjene teksture v sodobni glasbi?
Če govoriva o sodobni komorni glasbi, me žal ne prepriča najbolje. Včasih se mi zdi vztrajanje na orkestralnih glasbilih, ki so v glavnem prirejena za izvajanje in ohranjanje klasične glasbe, rahlo v slepi ulici. Morda premalo poznam ali razumem vse te nedvomne napore, da bi sodobne kompozicije prebile mejo in se znašle na nekem povsem novem polju. Duh časa pač velja tudi za glasbo in tehnološke dosežke, ki ji pritičejo.

Kaj novejšega ste poslušali pred kratkim?
Zelo me je navdušila zasedba Earth. Genialno! Tudi v Kinu Šiška so bili. Pritegnila me je ta temna »muzika«, ki pa deluje tako svobodno, osvobajajoče. Ste poslušali?! Angels of Darkness, Demons of Light. To ponavljanje rifov je v nekem smislu prav šamansko, kakor upočasnjeni ples ameriških dervišev. Zelo izčiščena glasba, tudi vrhunsko ocenjena. No, pa David Bowie je tudi izdal dobro ploščo - Blackstar.

Mnogo ljudi je bilo osebno zelo prizadetih ob njegovi smrti. Kako se je dotaknila vas?
Ne, ne. On je bil izjemen v tem, da je tudi smrt spremenil v umetniški projekt. To, da je delal do konca. To zmorejo le redki.