Z nagrado Prešernovega sklada je bil nagrajen za režiji Kafkovega Gradu in Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski.

V Vroclavu rojen režiser je končal študij teatrologije v Krakovu, pozneje pa študij nadaljeval v Kölnu, kjer je vpisal še umetnostno zgodovino. V gledališču je začel kot asistent režije pri Andrzeju Wajdi in scenograf. Med letoma 1986 in 1989 je bil stalni asistent režije, pozneje pa hišni režiser v gledališču Pine Bausch v Wuppertallu. Med prvimi samostojnimi režijami je bila uprizoritev Theobaldt-Kipplingove Knjige o džungli, ki jo je pozneje na oder postavil tudi za Zagrebačko kazalište mladih.

Po obdobju v gledališču Wuppertall je kot režiser začel sodelovati s številnimi nemškimi gledališči, k sodelovanju pa so ga vabile tudi gledališke hiše drugih držav. Slovensko gledališko pot je začel v SNG-ju Maribor, kjer je režiral Dumasove Tri mušketirje (1994) in Kafkovo Ameriko (1995), do danes pa z več kot tridesetimi režijami pomembno zaznamoval sodobno slovensko gledališče.

Prešernove nagrade so najpomembnejše priznanje na področju umetnosti in kulture. Vi ste jo prejeli v državi, ki ni vaša domovina. Kako je biti deležen takšne časti na tujem?
Najprej moram reči, da sem načelno malce skeptičen do gledaliških nagrad, kajti to, čemur rečemo "challenge", ne pripada gledališču, marveč se bolj poda medijem, ki imajo opravka z denarjem ali z distribucijo, filmu na primer. Nagrada Prešernovega sklada je nekaj posebnega in pomeni nekaj drugega. Zame je to velika čast. Zelo sem je vesel. Priznati moram, da je bila presenečenje, menim pa, da je to, da sem tujec, gesta odprtosti in dokaz kulturne širine, kar mi veliko pomeni. Zavedam se, da bi nagrade ne bilo brez vseh igralcev in ljudi, s katerimi poskušam v Sloveniji delati gledališče. Upam, da so je veseli, saj na neki način pripada tudi njim.

V Sloveniji delate že več kot 20 let in ste reden gost več gledališč. Pravzaprav ste nekakšen potujoči režiser, ki vsako leto obide več držav. Kako doživljate ta premikanja in kakšne so slovenske izkušnje?
Ne bi rad preveč mistificiral tega, saj je to vprašanje navade. Več kot 20 let že živim s kovčkom v roki, zato je razumljivo, da po premieri spakiram in grem drugam. V Sloveniji sem pogosto in zelo rad jo izberem. Tu so ljudje, ki jih dobro poznam, in tu naletim na zaupanje, zaradi katerega je gledališko delo, raziskovanje včasih težavnih tem, lažje. Slovenija je stalnica v mojem življenjepisu že več kot dvajset let. Nekdo je izračunal, da sem tu naredil že 27 predstav. Kljub številkam pa v gledališču vedno začneš znova in v sebi moraš ohraniti neke vrste naivnost, da sploh lahko začneš od nič. Nič ni samo po sebi umevno. Veselim se, da še naprej lahko delam v Sloveniji, da me še vabijo, in upam, da bo tako tudi naprej.

Večkrat ste delali pri nas na Primorskem – v Novi Gorici, pa tudi na Primorskem poletnem festivalu. Imate Primorsko v lepem spominu?
Absolutno, tudi brez gledališča. Seveda predvsem zaradi gledališča. Ob tem moram omeniti pokojnega Primoža Beblerja, ki se mu moram zahvaliti za te stike, pa tudi vam vsem na Obali, v časih, ko ste se trudili postaviti na noge gledališki festival. Naše ambientalne avanture so mi ostale v čudovitem spominu. Dejstvo, da nam je na neki način uspelo vrniti v življenje gledališče v Piranu, je zame zelo pomembno, spomnim se tudi posebne produkcije v stari tovarni mila v Vibinem studiu, Zločina in kazni. To so gotovo pomembne izkušnje. V spomin se mi je zapisalo predvsem to, da se je vse dogajalo v vzdušju posebne angažiranosti vseh, to je bil poseben pionirski duh. Vse je bilo mogoče in zdi se mi, da je to ideal gledališke skupnosti.

Zanimivo je, da ste se v Mariboru lotili slovenskega klasika. Kako ste se znašli v Cankarjevem svetu in kaj vas je pri njem pritegnilo?
Cankarja sem seveda poznal, vendar precej površno. Skušal sem predvsem razumeti neverjetno domišljijo tega pisatelja, njegov jezik, boema, ki se gre vojno s seboj in z družbo, ki ga obkroža. Meni je zelo zanimiv pisec, Pohujšanje pa zelo hermetična drama. Dovolil sem si, da se s to predstavo ukvarjam bolj naivno, drugače, kot to počnejo slovenski režiserji. Kot tujec sem skušal razumeti, za kaj gre, in veliko bolj mi je bil zanimiv položaj umetnika v družbi kot pa groteskna slika te družbe. Priznati moram, da je bil zame zelo poseben lik Jacinte, eden najbolj zanimivih likov, kar sem jih srečal v svojem gledališkem življenju. Lik, ki je iz mesa in krvi, a predstavlja hkrati nekaj popolnoma abstraktnega. Zame je bila velika naloga, da ukrotim ta komad zase, poleg tega pa ves čas ponavljam, da je bila to zelo posebna intimna avantura, ukvarjati se z avtorjem, ki je tako pomemben za narod, ki mi je pri srcu. Po tej izkušnji, po delu s Cankarjem in zanimanjem zanj, lahko rečem, da malo bolje razumem Slovence.

S Kafko ste sklenili trilogijo, ki ste jo začeli z Ameriko. Kaj vam pomeni Kafka danes? Kakšna je njegova moč?
Težko je govoriti o Kafki. O njem je bilo napisanih na tisoče knjig, ki ga skušajo interpretirati. Vsako obdobje ima svoj pogled nanj. Malo provokativno bi rekel, da je zame to malce anahronističen avtor, ki se ukvarja z nečim, kar ni povezano z našim časom. Vendar me stvari, ki jih odkrivam pri njem, zanimajo. To so njegove obsesije, njegove erotične fantazije, seciranje dogodkov, občutek absurda in seveda njegov jezik. Kafkov jezik, vsaj takšen, kot ga beremo v nemščini, je vrhunski. Ali je Kafka metafora našega časa, pa je vprašanje. Naš čas je bolj zapleten in je šel v smer, o kateri Kafka niti sanjal ni. Poleg obsesij je pomembno, da poudarim, da piše Kafka tudi o družbeni zavesti, da se zavzema za pravičnost, proti družbeni krivici na svetu. Težko je reči, ali je predvidel nekatere stvari. Obstajajo slutnje. Pravijo, da je predvidel izničenje nekaterih narodov, religije in celo holokavst. To so domneve, vendar pa obstaja občutek absurda v svetu brez transcendence, obstaja čudna birokracija in zagotovo občutek sveta, v katerem človek postane predmet. Toda to že vemo in treba se je dokopati do drugih pomenov Kafke. Jaz sem to poskušal, gotovo ne zadnjič niti prvič. Pri Kafki je čudovito to, da je tako odprt in da lahko z njim v gledališču počneš marsikaj.

Znani ste po tem, da vam veliko pomeni igralec, ki mu dajete osrednje mesto v predstavi. Kaj vam je pri tem vodilo?
Preprosto je – mislim, da z igralcem gledališče stoji ali pade, da je igralec središče, da je lep ne glede na to, kaj dela, patetično bi rekel, da je on tisti, ki nam dovoli razumeti to, kaj pomeni biti človek v najboljšem pomenu te besede. Gledališče se lahko ukvarja s tem, lahko posreduje takšno podobo, seveda je tu scenografija, da, pa glasba, kostumi tudi, toda brez igralca vse to nima smisla. Mislim, da je igralec v gledališču najpomembnejši.
Neva Zajc, 3. program Radia Slovenija – program Ars