Tako kot material, v katerem ustvarja, so tudi skulpture aktualne dobitnice nagrade Prešernovega sklada, akademske kiparke Mojce Smerdu, zemeljske. Oplajajo se iz narave, ki jo na potovanju dokumentira s fotoaparatom, nato pa vtise v mislih preoblikuje in v ateljeju pregnete v lastno pokrajino. S poenostavljanjem oblik lovi mehkobo organskega, z nežnim preigravanjem svetlobe in sence pa iluzijo gibanja in dimenzijo duhovnosti. Njene oblike so vselej nekje vmes, so plod umetničine roke in odmev silovitosti narave.

Rada ima postavitve iz več elementov, le redkokdaj se osredotoča samo na eno stvar, pravi. V središču je narava, od katere pa figura nikoli ni zares ločena, vendar ne kot vanjo vključen element, marveč njej imanentna entiteta. "Spominjam se, da sem se peljala po španski pokrajini in nekatere moje skulpture so odraz tiste pokrajine," je povedala za 3. program Radia Slovenija - Ars. Navdih najde v mehkih, zaobljenih pokrajinah, njenih delčkih, gmotah iz peska, ki jih je videla tam, pa tudi v formah termitnjakov iz Južne Amerike. "Termitnjaki so grajeni na isti način kot moje skulpture. Pogled od daleč je isti. To si fotografiram in v mislih preoblikujem v svojo pokrajino, ki pa v določenem trenutku lahko spominjajo tudi na figuro," je povedala za Televizijo Slovenija. Prav tako kamen ob Jadranski obali, kjer ga morje izpere in oblikuje, kakor njena roka izobliči glino ali kamen. Zvesta ostaja klasičnim kiparskim tehnikam, svoja dela redko polikromira, s tem pa ohranja prvinskost materiala ter njegov stik s prstjo ali kamnolomom, iz katerega izhaja, virom preoblikovane forme, ki je metafora materije kot take.

Od majhnih figur interjerja v prostranost eksterjerja
Na začetku ustvarjanja se je, raziskujoč človeške odnose, največ ukvarjala z žensko figuro. "Moji začetki v kiparstvu so bile dejansko manjše intimne stvari, potem pa mi ta manjši prostor galerije ni zadostoval in sem se osredotočila bolj na zunanje prostore," razlaga. Z javnimi skulpturami je vstopila v prostor parkov in mestnih površin, sicer pa v njenem štiri desetletja nastajajočem opusu prevladujejo majhne in srednje velike skulpture.

Njen oče je bil znameniti Frančišek Smerdu, kipar nežne, skoraj lirične forme drobne plastike in spomeniških del velikega formata, kakršen je bil bronast kip Franceta Prešerna v Kranju. "Prva skulptura, ki se je spominjam, je bil ravno Prešeren v očetovem ateljeju. Bežno se spominjam, da je bilo nekaj strašansko velikega pred mano," še pove za Televizijo Slovenija.

Približevanje kiparstva in arhitekture
"Ženska v umetnosti je vedno nekje na stranskem tiru. To je dejstvo. Na stranskem tiru je tudi kipar nasproti arhitektu," razmišlja in dodaja, da se je poklic obeh v zadnjem času v resnici zelo združil. Zlasti na velikih razstavah v tujini se vidi, pravi, kako dobro morajo kiparji poznati različne materiale in statiko. "Dejansko se je naše delo zelo približalo arhitekturi."

Nagrado Prešernovega sklada prejme za lansko retrospektivno razstavo v Murski Soboti Skulpture, na kateri je približno sto del predstavilo prerez njenega ustvarjanja od sredine sedemdesetih let preteklega stoletja do danes. Z razstavo je zaobjela temelj in bistvo svojega kiparskega ustvarjanja, v katerem se skozi žgano glino izrisuje kiparkina senzibilnost za material in skulpturo v njegovem izvoru.

Spodaj lahko prisluhnete portretom letošnjih Prešernovih nagrajencev, ki so jih pripravili v uredništvih Televizije Slovenija in 3. programa Radia Slovenija - Ars.