Rok Slana: Mislec. Foto: Galerija Alga
Rok Slana: Mislec. Foto: Galerija Alga

Slanove skalnate arhitekture se dvigajo ali raztegujejo v mitične razsežnosti, hkrati pa se docela jasno zarisujejo v svetlobi barv in obrisov kot realna prizorišča, ki se zde kot na novo odkrit spomin na neznano realnost ali civilizacijo, v kateri navzočnost redkih figur nakazuje minljivost, človeško izgubljenost in otroško majhnost.

Milček Komelj

S temi besedami Milček Komelj, eden vodilnih umetnostnih zgodovinarjev pri nas, opiše slike Roka Slane, ki jih je mogoče videti v izolski Galeriji Alga na umetnikovi samostojni razstavi, naslovljeni Trenutki večnosti.

Gre za avtorja mlajše generacije, ki je privlačnost slikarskega poklica začutil že zelo zgodaj, zato se je po končani osnovni šoli odločil za vpis na Likovno gimnazijo, diplomiral pa je na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah.

"V njegovem morju in nostalgičnih krajinah morda odzvanjajo spomini na šolanje v Benetkah, vsaj tu pa tam pa lahko zaslutimo tudi umetnikov stik z ustvarjalnim očetom, slikarjem in zbiralcem starin Francetom Slano, tako kot v podobi samotnega čolna na obali; a tudi tu gre za razumevajoč dialog dveh različnih osebnosti, in ne za slepo nadaljevanje očetovega izročila," še zapiše Komelj.

Tudi preboj v tujino
Do danes je Slana pripravil že večje število samostojnih in skupinskih razstav, sodeloval je na likovnih kolonijah doma in v tujini, deluje pa tudi kot učitelj risanja odraslih in otrok. Letošnje poletje mu je z delom Povodni Mož (A Toast) uspel preboj na priznano razstavo Summer Exhibition Kraljeve akademije za umetnost v Londonu.

Rok Slana (1983) je na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah študiral slikarstvo pod mentorstvom profesorja Carla Di Raca. Diplomiral je leta 2008 na temo simbolizma. Po končanem študiju se je vrnil v Ljubljano, kjer nadaljuje slikarsko delo in vodi svoj risarski tečaj.

Odprtje razstave Roka Slane, naslovljene Trenutki večnosti, bo drevi ob 19:30 v Galeriji Alga v Izoli.

Slanove skalnate arhitekture se dvigajo ali raztegujejo v mitične razsežnosti, hkrati pa se docela jasno zarisujejo v svetlobi barv in obrisov kot realna prizorišča, ki se zde kot na novo odkrit spomin na neznano realnost ali civilizacijo, v kateri navzočnost redkih figur nakazuje minljivost, človeško izgubljenost in otroško majhnost.

Milček Komelj