Pred skoraj štirimi desetletji je Triglav zaposloval umetnike, združene v skupini OHO, ki so 30. decembra leta 1968 v ljubljanskem parku Zvezda uprizorili Živo skulpturo Triglav. David Nez, Milenko Matanović in Drago Dellabernardina so se tako pokrili s tkanino, videti pa je bilo mogoče le njihove tri glave, s čimer so oživljali besedno igro, ki se nanaša na pomen imena gore. Predstavitev skulpture je bila nekakšno sklepno dejanje številnih dogodkov, ki so jih v tistem letu pripravili v parku in so bili bistveni del ohojevske večmedijske dejavnosti.

Gora Triglav po irwinovsko
Nekaj manj kot štiri desetletja pozneje, natančneje leta 2004, se je motivike lotila skupina Irwin, ki je akcijo rekonstruirala v okviru serije Svoji k svojim. To je posvetila ponovni postavitvi šestih najbolj reprezentativnih in poznanih dejavnosti OHO. Delo temelji na fotografijah, dokumentarnih posnetkih umetniškega poseganja v krajino, Gora Triglav pa tako obstoječe načrte in fotografsko dokumentacijo dopolnjuje s sijajnimi barvnimi fotografijami Tomaža Gregoriča, ki projektom dajejo novo mero jasnosti in dodatno težo.

Tretji del pripada trem Janezom Janšam
Letos so se na najvišji slovenski vrh podali še trije umetniki - intermedijski umetnik Janez Janša, vizualni umetnik Janez Janša ter performer in publicist Janez Janša – in se s svojo akcijo poklonili delu OHO in skupini Irwin, pri tem pa jih je vodil cilj, da bi nadaljevali tradicijo konceptualne umetnosti na Slovenskem in problematiziranja ideološkega povezovanja dogodkov iz pretekle in polpretekle zgodovine.

Z obiskom razstave, ki jo je v Mali galeriji postavila Zdenka Badovinac, se tako seznanimo z vsemi tremi deli. Ti so zasnovani na prijemih dekonstrukcije in rekonstrukcije umetnostnih tradicij in ideoloških sistemov, medtem ko razstava vzpostavlja nov kontekst in konceptualno mrežo tako za posamične izvedbe kot za uveljavljena pojmovanja zgodovine umetnosti in prevladujoče predstave družbene in politične realnosti. Razstavo so pospremili z besedilom Miška Šuvakovića.