Z razstavljenimi deli avtorica hkrati nagovarja gledalčev strah in njegov občutek ogroženosti v času, ko niti umetnik niti gledalec nimata zagotovljene eksistenčne prihodnosti, nam pojasni v pogovoru in se zatem osredotoči na trenutni nezavidljiv položaj ne samo mladih umetnikov, ki šele začenjajo samostojno umetniško pot, ampak kulture na splošno. "Družbena situacija, v kateri je trenutno Slovenija, ki mnogim ni več 'mati domovina', ampak jim je v recentnem obdobju dejansko postala mačeha, umetnike sili, da svojo ustvarjalno energijo namesto v umetniški izraz usmerjajo v vsakodnevni boj za preživetje. Posledično smo v nekem krču, ki nas omejuje," razmišlja Suzana Švent, slikarka mlajše generacije, ki pravkar pod mentorstvom profesorjev Hermana Gvardjančiča in Sergeja Kapusa končuje študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.
Že vse od vstopa na akademijo je deležna opozoril, kako zasičeno je slovensko likovno prizorišče, zato da je domala nemogoče vztrajati v lastni likovni govorici, ne da bi jo podredili zakonitostim umetniškega trga. V pogovoru se spomni na misel, ki jo je v nekem intervjuju izpostavil konceptualni umetnik Mladen Stilinovič: "Denar je pomemben, pa vendar je le papir." Boji se, da bo v prihodnje še več slikarjev zavrnilo lastne umetniške preference in v teh zanje težkih časih podleglo umetniškemu ustvarjanju, ki jim bo zagotavljalo le golo finančno satisfakcijo. Čeprav se kot še neuveljavljena slikarka zaveda idealističnosti svojega razmišljanja, se želi sama izogniti omenjenim prisilam in ohraniti delček umetniškega jaza.
Naslov razstave Podobe mrtvega rokava aludira na produkcijski rokav, ki 'preseka vdolbljen začrtan, uveljavljen meander umetniške struge' in zavije sojo pot. Ta rokav seveda ni mrtev, ampak je vir novih partikularnih idej in stvaritev. "Podobe rastejo iz iluzij, ki sooblikujejo našo realnost. Izhajajo iz naših čustev, se navdihujejo v zamrznjenih spominih ali črpajo iz življenjskih izkušenj. In pride čas, ko se v njih najlažje manifestira on, Strah. Strah pred pogledom tujca, strah pred gledalčevo kritiko, strah pred samim seboj … ki se manifestira v umetnikovi čustveni izpraznjenosti, oleseneli roki s tresočim čopičem, sivem pogledu v daljavo," slikarka razmišlja ob svoji razstavi, ob kateri se spopada z izzivom, kje najti moč za prelom in vztrajnost v začrtani poti.
Čas 'klasične' slike nikoli ni zares pošel
Ob tem se poraja vprašanje, ali je zanjo v poplavi videoumetnosti, kiberkulture in spletne umetnosti vztrajanje v 'mrtvicah' toliko večji izziv? Niti ne, odgovarja, slikarstvo se že dolgo srečuje z novimi tehnologijami v procesu umetniškega ustvarjanja, pravzaprav že vse od nastopa fotografije. "Tehnološki razvoj je hiter, vsak dan se pojavi nekaj novega. Menim, da medij umetniškega izražanja niti ni pomemben, ključno je tisto, kar želi umetnik s svojim delom predstaviti," pojasni. "Čeprav so mnogi prepričani o nasprotnem, čas (klasične) slike nikoli ni zares pošel. Podobno, kot se temačne napovedi konca umetnosti na srečo nikoli niso uresničile. Ljudje se neprestano premikamo naprej, vse se razvija, nič drugače ni s slikarstvom." Zato je pričujoča razstava tudi beg pred omejitvami, ki zavračajo tisto "staro, prvinsko, bojda že ničkolikokrat izpovedano, reciklirano, obdelano, a tako bistveno, temeljno, da se vrača in vrača, vedno znova in znova. Na prvi pogled nespektakularno, dolgočasno, nevznemirljivo, po temeljiti kontemplaciji izpovedno, sporočilno in bolj družbeno angažirano figuraliko."

Podobe mrtvega rokava
Suzano Švent zanima predvsem figuralika, že v Galeriji A Inštituta IRIU je lansko jesen razstavljala akte, figuri ostaja zvesta tudi pri tokratni razstavi. Rdeča nit je figura deklice, ki se mora znajti v svetu odraslih, obremenjenem z omejitvami, dogmami, določili in začrtanimi kalupi. Na prvi pogled se zdi, da Strah pooseblja prav deklica, ob kateri stoji mogočna figura, na katero se opira ali pa se je morda tudi boji. Vendar v resnici strah v dobi otroške naivnosti nikoli ne more biti tako zakoreninjen kot v z izkušnjami formirane odraslosti, kjer je omejevanje ter podrejanje pustilo nepopravljive sledi.
Dela Šventove ne morejo skriti občudovanja vpliva figuralikov predvsem preteklega stoletja, vendar slikarka uspešno oblikuje prepoznavno samostojno likovno govorico, ki se je pri seriji aktov izražala skozi naglo ekspresivno potezo, ki je lovila živalsko naravo zleknjenih figur. Nekaj te ohranja tudi odrasla, moška figura v seriji Podobe mrtvega rokava. Na trenutke močna in pomirjujoča, po drugi strani pa zastrašujoča figura je kontrast mili deklici, ki kot iz ilustracije optimistično vstopa v grozeč svet velikih in mu ponuja rešitev, slikarki pa moč za boj proti instantni umetnosti in blišču.