Wim Pijbes je na dražbi v Rotterdamu za 300 evrov odkupil precej srhljivo obličje pokojnega slikarja, odtisnjeno v mavec; nastala je leta 1947, neposredno po Van Meegerenovi smrti v zaporu, kjer je preživel zadnje tedne svojega življenja.

Smrtna maska Hana van Meegerena, ki zdaj dopolnjuje muzejsko zbirko papirjev, fotografij in drugih dokazov, ki pričajo o možakovi ponarejevalski spretnosti, je po Pijbesovih besedah tudi "oprijemljiv opomin, da se da tudi najbolj vrhunske muzeje speljati na limanice".

Največja past za ugleden muzej
“Van Meegerenova kariera je bil najbolj škandalozen in razvpit primer 20. stoletja," je za The Independent razložil Pijbes. "Naslikal je več lažnih Vermeerjev in jih prodal najuglednejšim muzejem in zbiralcem svojega časa. Muzej se vedno lahko zmoti, vedno gre lahko za ponaredek - na tržišču je še vedno ogromno ponaredkov - in ni večje napake, ki jo muzej lahko zagreši, kot da kupi ponaredek."

Leta 1889 na Nizozemskem rojeni Van Meegeren se je (skromno) preživljal kot portretist - a je imel precej višje ambicije kot zgolj življenje v skoraj popolni anonimnosti in revščini. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je zato začel izdelovati slike, za katere je trdil, da so delo mladega Vermeerja.

Očitno lahko tudi veliko množico ljudi dolgo vlečeš za nos
Takrat je bilo znanih zgolj 35 slik nizozemskega mojstra iz 17. stoletja in Van Meegerenu je uspelo umetniški svet prepričati, da so njegove "najdbe", čeprav precej daleč od vrhunskih, manjkajoči člen v slikarjevi karieri. "Slike so bile grozne, a jih je prodajal kot zelo zgodnje Vermeerje, ker pač nihče ni vedel, kako naj bi bil zgodnji Vermeer videti," je razložil Pijbes. Uspelo mu je prelisičiti celo umetnostne kritike, ki jih je tako zelo sovražil - in kar se je začelo kot njegovo malo zasebno maščevanje, se je izkazalo za zelo donosen vir prihodkov (ki ga je potreboval toliko bolj, ker se je boril z odvisnostjo od morfija in alkohola). Uspevalo mu je dolga leta in s svojimi ponaredki je zaslužil milijone.

Izbrati je moral med dvema obtožnicama
Prevara je na dan prišla šele po koncu druge svetovne vojne, ko je bil Van Meegeren tako ali tako aretiran zaradi izdaje. Obtožen je bil prodajanja nizozemske kulturne dediščine nacistom (natančneje: Hermannu Göringu je prodal Vermeerjevo platno). Edina mogoča obramba zanj je bila resnica, da razloži, da v resnici ni šlo za izvirno platno. Leta 1947 je bil obsojen na zgolj eno leto zaporne kazni, a je že po nekaj odsluženih tednih umrl.

Še danes ni znano, kdo in zakaj je naredil Van Meegerenovo posmrtno masko ter ji sklenil dodati slikarsko paleto in čopiče. V Rijksmuseumu še niso odločeni, kaj bodo z nakupom storili - za zdaj ostaja v skladišču (tako kot platno "mladega Vermeerja", ki jim ga je ponarejevalec uspel prodati).