Moralovo, katere dela trenutno razstavljajo v Berlinu (v okviru serije razstav Istanbul: Next Wave, največjega tujega projekta, posvečenega mladi turški umetnosti doslej), je nemški tabloid Bild nedavno razglasil za "najpogumnejšo turško umetnico". Sama se ima sicer za idealistko, a premore dovolj cinizma, da ve, da ni malo takih, ki ji želijo slabo. "Nikoli ne veš, kaj vse se lahko zgodi," je povedala za Der Spiegel. "A s tem usranim strahom ne moreš živeti."

Istanbul: Next Wave, ki vzporedno poteka v treh berlinskih galerijah, gosti šest umetničinih del - in iz vseh je razvidno, zakaj si je Sükran na grbo nakopala sovražnike. V svojem ustvarjanju je drzna in se ne boji soočanja s tabuji, s katerimi se ženske v Turčiji (in drugod) še vedno borijo. "Vzhodna družba se še posebej boji žensk in deklic. Bojijo se ženskega orgazma. Bojijo se žensk s spolnim življenjem. Bojijo se žensk, ki so bile z veliko moškimi."

Ženska "invazija" v svete moške prostore
Fotografije, plastika, video in performansi Moralove zajemajo teme spomina, "drugosti", tabujev, migracij, prostitucije in duševne bolezni. Zanimajo jo vsi večji življenjski "mejniki": rojstvo, smrt in pokop. V Akademiji likovne umetnosti v neposredni bližini brandenburških vrat sta na ogled videoinštalaciji performansov Bordello in Hamam iz leta 1997. V obeh primerih je turške ženske postavila v izrazito moško okolje: za Bordello je kot prostitutka z znakom "Na prodaj" pozirala pred gručo strmečih moških, za Hamam pa se je v turško savno pretihotapila v uniformi uslužbenke, nato pa se razgalila pred (osuplo) moško klientelo.

V Berlinu lahko do srede januarja vidite tudi Despair (Obup), njen film iz leta 2003, v katerem vidimo imigrante, kako se v čolničku zibljejo na morju. In nato je tu še Artist (Umetnica), avtoportret skoraj gole Moralove na križu. "S tem sem hotela pokazati, kakšen je položaj umetnic v Turčiji. in s tega križa še vedno nisem sestopila." Na novinarjevo vprašanje, zakaj bi umetnik iz muslimanske države uporabil krščansko ikonografijo, je skopo odvrnila le: "Vi ste katoličan. To lahko vidim. Naslednje vprašanje."

Pa kaj naj ženska z izobrazbo?
Sükran, ki živi razpeta med Carigradom in Rimom, je odraščala v termah, majhnem mestu ob obali Črnega morja. O svojem otroštvu ne mara govoriti, podrobnosti, ki ji "uidejo", pa so zgovorne. "Po osnovni šoli me niso hoteli poslati v srednjo. Svarili so me, da bom odrasla v kurbo, in mi svetovali, naj se raje naučim kuhati. Niso mi pustili brati knjig."

Zato se je najbrž tudi zatekla v svet podob. Z osemnajstimi leti se je vpisala na univerzo v Ankari, kjer je doštudirala likovno umetnost. Nato se je, češ da se kot avantgardna umetnica v Turčiji ne more dovolj svobodno izražati, preselila v Rim, kjer je diplomirala še enkrat.

Morbidni prizori družinskega življenja
Da Turke s svojimi deli pogosto zbode, je jasno. Za inštalacijo Family Night (Družinski večer) je jedilno mizo okrasila z dragocenim porcelanom,srebrnino in rožami, nato pa na čelo posadila okostjaka z dolgo črno lasuljo, zamrznjenega v "munchovskem kriku". Okrog mize nedolžno plešejo deklice v belem, na mizi pa med priborom ležijo kladivo, naboji, pištola, plastična kača in mesarski nož. "Iz turških časopisov sem zbrala novice o ženskah, ki so bile umorjene na grozljive, nepredstavljive načine," razlaga Morelova. "Nato sem predmete, ki so jih storilci uporabili, razstavila po mizi. Angelska dekletca, ki rajajo okrog mize, se še ne zavedajo, kako bodo končale."

Če niti ne dojamejo, si varen ...
Seveda pa umetnica za svojo domovino nima le ostrih besed: poudarja, da se v tujini včasih ne zavedajo, kako veliko podporo ima v deželi boj za državljanske pravice, pa tudi problematika družinskega nasilja dobiva več prostora v medijih. Toda meja med provokacijo in kršitvijo zakona je včasih še vedno siva: "Ljudje, ki se preveč liberalno izražajo, v Turčiji še vedno lahko pristanejo za zapahi," pravi. A zase se ne boji pretirano: "Ko gre za sodobno umetnost, je uradne oblasti ne razumejo čisto dobro. Če bi kdaj dojeli, kaj počnemo, bi bilo vsega konec."

Moralova vztraja, da njena umetnost ne priča samo in niti predvsem o Turčiji: "Bojujemo se proti nasilju nad ženskami, to je univerzalna tema. Vseeno je, kje si, v Turčiji, Italiji, Nemčiji, Franciji, ... nasilje je povsod." A se v precepu vseeno vedno znajde v Turčiji: njena letošnja fotografija Found Gulity (Spoznana za krivo), denimo, prikazuje golo razkrečeno in okrvavljeno žensk. Ko jo je prvič razstavila v Carigradu, so ji prijatelji menda svetovali, naj se "zakrinka in izgine iz mesta, ali pa jo bo kdo ubil." No, pozneje se ji ni zgodilo nič hudega, je pa k njej na odprtju razstave pristopil neki moški in pripomnil, da bi žensko na sliki "po*****". "Zame je bil to čudovit kompliment. Bil je seveda neumen moški, ampak všeč mi je bilo, kar je rekel. Stremim k temu, da bi ljudje hoteli po****** umetnost."

(delno po Der Spiegel)