Oglas
Ključna beseda, ki stoji v središču razlage pojava umetniške kolonije, je nostalgija. Umetniške kolonije se pojavijo na začetku 19. stoletja in se razcvetijo v obdobju 1870-1910 in so na eni strani derivat romantičnega gibanja, ki lepoto ponovno išče v naravi in sledeh skrivnostne preteklosti, na drugi strani pa hrepenenja mestnega človeka obdobja hitre industrializacije po oddihu v naravi. Posledica tega je bil agrarni romanticizem, če si smemo izposoditi izraz političnega teoretika Klausa Bergmanna.
Francoska akademija v Rimu
To je bilo zaledje nastanka neformalnih umetniških kolonij, med katerimi so najbolj slovele tiste v Barbizonu, Givernyju ali Dachauu. Še preden se jim posvetimo, pa moramo omeniti tudi dve povsem formalni koloniji, organizirani v Italiji. Ena je bila francoska, druga nemška. V prvem primeru je šlo za akademsko ustanovo, ki jo je v Rimu ustanovila francoska država, in sicer za podiplomsko izobraževanje francoskih slikarjev, kiparjev, še bolj pa arhitektov. Začetki te šole so segali vse v vladavino Ludvika XIV. in njegovega ministra za finance Jean-Baptista Colberta, ki sta si oba prizadevala za 'sijajno' Francijo, katere sloves naj bi bil zelo odvisen od sijajnosti javne arhitekture. V Italijo, deželo renesanse in bleščavega starega Rima, je država tako poslala umetnike, da bi se izučili stavbarskega posla in postali ustvarjalci Francije, nove kulturne prestolnice sveta.
Nemški umetniki, ki iščejo pravo krščanstvo
Tudi nemška kolonija se je naselila v Rimu. In tudi ta je vzore za sodobno umetnost iskala v preteklosti; tako v stari umetnosti kot tudi v stari miselnosti. Nazarenci, uradno so se imenovali Bratovščina sv. Luke, so bili romantični slikarji nemškega kulturnega prostora, ki so si prizadevali oživiti preprostost in duhovnost prave krščanske umetnosti. Johann Friedrich Overbeck, Ludwig Vogel, Johann Konrad Hottinger, Philipp Veit, Peter von Cornelius, Julius Schnorr von Karolsfeld, Friedrich Wilhelm Schadow in nekateri drugi slikarji in kiparji so se obrnili proti v njihovem času od države tako čislanemu neoklasicizmu in so vzore iskali v umetnikih poznega srednjega veka in zgodnje renesanse. To sta bili zadnji obdobji 'prave umetnosti', pozneje je šlo le še za preobilje, kič in plehko estetizacijo prav tako plehkega življenja.
Lesene cokle, dolgi lasje in slamnati klobuk
Nostalgija po prvinskem, neizumetničenem življenju je sredi 19. stoletja zajela mestne množice. Siva, utesnjena in nezdrava mesta, polna hrupa, kriminala in revščine, so v ljudeh vzbujala željo po odhodu na deželo. Povpraševanje po slikah z ruralno tematiko je raslo, pa tudi slikarji, navdušeni nad novimi smernicami slikanja v naravi, ki je definiral impresionizem, so želeli ven iz mesta. Avtentično, predmoderno in idilično postanejo priljubljene besede; izrekali so jih umetniki, obuti v lesene cokle, oblečeni v žametne plašče, slamnate klobuke, pod katerimi so jim vihrali dolgi lasje. Največ se jh je naselilo na Nizozemskem, v srednji Nemčiji in v bližini Pariza.
Zgled Britanca Johna Constabla
Morda najznamenitejša od umetniških kolonij 19. stoletja je bila tista, ki je porodila barbizonsko šolo slikanja. V Barbizonu blizu Fontainebleaujskega gozda so v obdobju 1830-1870 živeli in delovali umetniki, katerih slikarstvo se pogosto opisuje kot premik k realizmu znotraj romantičnega gibanja. Nekakšen izvor barbizonske šole naj bi bila razstava slik Johna Constabla leta 1824 v Parizu. Mlajše francoske umetnike so navdušili njegovi ruralni prizori in med revolucionarnim vrenjem leta 1848 se je več umetnikov združilo v Barbizonu in v svojih delih sledilo Constablovim idejam, kot vir navdiha pa jim je okužil tudi francoski klasicistični slikar Nicholas Poussin. Ključna imena barbizonske šole so Jean-Baptiste Camille Corot, Théodore Rousseau, Jean-François Millet in Charles-François Daubigny.
Monetovi obiskovalci v Givernyju
Zanimiv je bil primer Givernyja, vasi na obrežju Sene. Tam se je naselil in dolga leta ustvarjal Claude Monet, eden vodilnih impresionistov. V svoje okrožje ni pritegnil rojakov, pač pa so v Givernyju po letu 1887 kolonijo ustvarili ameriški umetniki. Willard Metcalf, Louis Ritter, Theodore Wendel in John Leslie Breck so bili med tistimi, ki so prišli na obisk k Monetu. Ta je tuje občudovalce sprva rad sprejel, kmalu pa so se mu zdeli nadležni in s kolonijo ni maral imeti kaj dosti opraviti. Vendar pa je treba priznati, da so umetniki, ki so ustvarjali v Givernyju s svojo barvito umetnostjo in dobrim obvladovanjem svetlobe močno obogatili ameriško slikarsko tradicijo.
V Dachauu ni bilo le koncentracijsko taborišče
Obstajali so tudi umetniki, ki so potovali od ene kolonije do druge. Eden takšnih je bil Max Liebermann, ki je slikal v Barbizonu, Dachauu, Etzenhausnu in še v vsaj šestih nizozemskih kolonijah. Slednje sicer niso tako zelo znane, vendar pa so se v njih vendar kalili znameniti umetniki. Piet Mondrian je bil tako nekaj časa del kolonije v Domburgu, v Katwijku je delal Evert Pieters ... V Nemčiji je bila najvplivnejša zagotovo kolonija v Dachauu. Njen nastanek so spodbudili Ludwig Dill, Adolf Hölzel in Arthur Langhammer, ki so v Dachauu ustanovili slikarsko šolo, pomagalo pa je tudi mesto, ki je umetnikom nudilo cenovno ugodna stanovanja in ateljeje. V mestu so med drugim ustvarjali Max Liebermann, Lovis Corinth, Max Slevogt, Ludwig von Herterich, Hermann Linde, Toni Stadler in Heinrich von Zügel, ki so se v svojem delu pogosto zgledovali po barbizonski šoli.
To so bile prve umetniške kolonije, ki so bile sicer bolj kot predhodnice današnjih začasnih poletnih kolonij predhodnice sodobnega koncepta umetniških rezidenčnih centrov. Vendar pa so bile zagotovo umetniško vplivnejše, saj so se v njih povezovali umetniško podobno misleči ustavrajlci, zaradi česar so bile tudi generatorji novih slogovnih usmeritev v likovni umetnosti.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje