Umetnik strukturira galerijski prostor kot čas: večplastna prostorska kompozicija temelji na zamikih, prekrivanjih, razpokah in zakrivanju konstitutivnih elementov instalacije. Foto:
Umetnik strukturira galerijski prostor kot čas: večplastna prostorska kompozicija temelji na zamikih, prekrivanjih, razpokah in zakrivanju konstitutivnih elementov instalacije. Foto:
Vipotnikovo nagovarjanje mimoidočih je obsesivno in poetično, vendar ne naivno in romantično. Lažje kot o razstavljanju govorimo o protislovnem sestavljanju, alternativni interpretaciji kapitalske moči.

Multimedijska razstava za naslovom Prodine običajnega in za zamegljenimi povečevalnimi stekli skriva Vipotnikovo interpretacijo prostora Male galerija in danih okoliščin, ki jih je vzel kot izhodišče za svoje delo; ob tem pa nagovarja vse, ki gredo mimo ljubljanske galerije in jih vabi k sooblikovanju izkušnje prostora, časa in zgodbe.

Dnevni in nočni pogled
"Miha Vipotnik je v projektu za Malo galerijo posegel po specifikah prostora in dane okoliščine vzel kot izhodišče za delo, ki obiskovalca s ceste vabi k sooblikovanju izkušnje prostora, časa in zgodbe. Na podlagi lokacije je kreativno rekonstruiral širši kontekst in pomen banke kot prostora in institucije, poseg v prostor pa strukturiral s časovnega vidika in ga razdelil na posamične sekvence, vidne skozi odprtine na oknih in vratih galerije. Tako je vzpostavil sistem podob, ki se dogajajo zunaj nas kot gibanje in v nas kot mišljenje. Vipotnik razume socialno, politično in umetnostno zgodovino kot škatlo za orodje: situacije iz neposredne okolice galerijskega prostora uporablja za to, da jih lahko uprizori na novo," je o razstavi zapisal kustos Igor Španjol.

Gre za več zgodb in medijev, pri čemer pa posamezni deli delujejo tudi neodvisno od celote. Razstava bo na ogled do 30. januarja, zaradi specifične rabe svetlobe, pa je večerni ogled drugačen od dnevnega. Razstava je namreč od 24 ur vsak dan.

Začetnik videoumetnosti pri nas
Multimedijski umetnik Miha Vipotnik že več kot trideset let raziskuje značilnosti in zmogljivosti svideotehnologije v razmerju do strukture in estetskega učinka elektronske slike. Po končani specialki za video in televizijo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je diplomiral na področju filmske režije in videa na California Institute of the Arts v Los Angelesu. Njegova Multivizija Videograma 4 iz leta 1979 je v duhu Fluxusa prepletla elemente performansa, videa, filma, fotografije in glasbe v socialno situacijo, ki jo je zaznamovalo informacijsko okolje televizije, in je v slovenski umetnostni prostor vpeljala medijsko prakso. Leta 1983 je soustanovil mednarodni bienale Video CD, s čimer je video vzpostavil tudi institucionalno in kot direktor prvih treh izdaj pospešil vključevanje slovenskega videa v mednarodni kontekst.