Razstava Umetnost za nove dni, ki jo bodo odprli danes ob 19.00 in bo na ogled do 14. junija, obsega dela, ki so nastala med dvajsetimi in sedemdesetimi leti 20. stoletja, poudarek pa je na obdobju po drugi svetovni vojni, ko se je po medvojnem premoru kiparsko ustvarjanje pri nas posebej razmahnilo.
Razstavljena dela so zaobjeta v štirih sklopnih. Prvi je posvečen umetnikom starejše generacije, študentom dunajske akademije. Med njimi so Ivan Napotnik, Lojze Dolinar in France Kralj. Osrednjo skupino sestavljajo kiparji Boris Kalin, Frančišek Smerdu, Zdenko Kalin, Karel Putrih, Alojzij Kogovšek in France Gorše, ki so večinoma najprej v Zagrebu prevzeli sugestivnost Meštrovićevega sloga, po drugi svetovni vojni pa so se usmerili v bolj realistično tradicijo, ki jo je uradni naročnik, država, prepoznal kot najprimernejšo obliko za posredovanje revolucionarne vsebine in za spodbujanje h graditvi nove države.
Kipar kot soustvarjalec družbenega preroda
Med vojno je bilo omejeno tako sprejemanje zunanjih vplivov kot kiparska dejavnost na splošno, po njej pa se je začela intenzivno obnavljati, sprva predvsem na slogovnih dosežkih predvojnega časa. Povojna doba je bila ugodna tudi za razvoj monumentalne plastike na prostem, kipar pa je z njo postal soustvarjalec družbenega preroda v duhu dela in obnove. Spomeniki narodnoosvobodilnega boja so izražali ideologijo nove socialistične družbe in tako se je do leta 1953 preoblikovala podoba likovne umetnosti. Poleg Lojzeta Dolinarja so bili v spomeniškem kiparstvu akademski profesorji najmočnejši predstavniki, mlajši diplomanti so se uveljavili ob koncu petdesetih let.
V tretjem sklopu razstavljajo dela hrvaških kiparjev Vanje Radauša, Grga Antunaca in Frana Kršinića, ki jih je prav tako pomembno zaznamovalo šolanje pri Meštroviću. V zadnjem delu razstave so združeni kiparji, ki so se šolali na ljubljanski akademiji in so v drugi polovici petdesetih let preteklega stoletja prispevali k preobrazbi kiparstva. Oddaljili so se od meštrovićevskih čistih oblik in se z raznovrstnimi materiali posvetili raziskovanju novih form. K novi preobrazbi razvoja slovenskega kiparstva je pomembno prispevala generacija šestega desetletja, ki jo najvidneje zastopajo Jakob Savinšek, Stojan Batič, Drago Tršar in Janez Boljka.
Bogata in raznolika zbirka
Razstava torej ponuja vpogled v del Vladne umetnostne zbirke, ki jo je Narodna galerija od Izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije v skrb prevzela leta 1986. Zbirka obsega več kot 1.300 umetnin, ki so v protokolarnih objektih, na ministrstvih in v vladnih uradih, del pa je vključenih tudi v stalno zbirko Narodne galerije. Kiparski del zbirke obsega približno 15 odstotkov celote, gre pa za raznovrstna dela, saj zbiranje ni potekalo niti načrtno niti ne z jasno opredeljeno strategijo, pri izboru razstavljenih del pa so sledili tudi merilu kakovosti, preglednosti in smiselni zaokrožitvi.
Z razstavo želijo v Narodni galeriji opozoriti tudi na slab odnos okolja do kiparstva, ki je, kot je v predgovoru kataloga zapisala direktorica galerije Barbara Jaki, danes bolj kot katera koli druga umetnostna zvrst izpostavljeno vandalizmu. Razstavo bo odprla Verena Vidrih Perko, v. d. direktorice Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, avtorica postavitve pa je Mateja Breščak.