Oglas
V muzeju Lenbachhaus v Münchnu so v svojo pomladno-poletno ponudbo vključili razstavo Vrtovi: Red - navdih - sreča. Okoli 200 slik, risb in drugih eksponatov prikazuje vlogo vrta v zgodovini umetnosti od srednjega veka do danes. Umetniki so bili namreč dokumentaristi razvoja hortikulture, hkrati pa so motiv vrta "uporabljali" tudi zelo samosvoje; kot metaforo za svobodo, veselje in druge pojme. celo za družbeno ureditev in vrhovni zakon delovanja vesolja. Na ogled so vrtovi Edouarda Maneta, Augusta Renoira, Maxa Ernsta, Paula Kleeja, Josepha Beuysa, Vincerta van Gogha in drugih.
Lenbachhaus izpostavlja pomen slikarskih upodobitev vrtov kot izrazov družbene ureditve časa, v katerem so nastale. Posebno v srednjem veku oziroma v celotnem obdobju fevdalizma so bili vrtovi ozko zamejena ozemlja, ki so izražala kultiviranost gosposke. Tedanje upodobitve vrtov zato nikoli niso "razbremenjene" človeške figure; vedno so prikazani uporabniki vrtov, gospoda, ki tam preživlja prosti čas, ki ga običajno ljudstvo niti ni imelo.Meje vrtov padejo
Velika "vrtna revolucija" se zgodi v razsvetljenstvu. Vrtovi se tedaj skupaj z razvojem filozofskih idej o človeštvu, katerega glavni atribut je uporaba razuma, začno odpirati. Razum, ki je "dodeljen" tudi nižjim slojem, človeka žene k spoznavanju narave. Ta postane skupaj s tedaj priljubljeno glorifikacijo obdobja nedolžnosti, ko je človeštvo še živelo v sožitju z naravo, izraz vsega najveličastnejšega v vesolju. Zato se pojavijo tako imenovani vrtovi - pokrajine, skrbno urejene površine, ki na prvi pogled spominjajo na brez človekove intervencije oblikovano pokrajino. V to pokrajino so slikarji radi vnašali elemente antike. To so spodbujala prav tako v tem obdobju priljubljena potovanja v "neznani" svet in zagledanost v svet starih Grkov.
Mnogopomenskost sodobnega vrta
Vse to so odražale predvsem slike vrtov v času klasicizma, v baroku so bili priljubljeni mistični vrtovi, likovna ponazoritev mikrokozmosa, v katerem bivajo mitološka bitja. Predvsem v 19. stoletju postaja vrt alegorija notranjih občutij umetnika, po nastopu avantgard pa likovna upodobitev vrta nima več določne vloge. Motiv vrta vsak "uporablja" zase in ga upodablja povsem samosvoje. Tu je sanjski vrt Maxa Ernsta, stilizirani vrt v Issyju Henryja Matissa, umirajoča sončnica Egona Schieleja kot slutnja smrti ...
Goethe domov prinese palmov list
Omeniti je treba vsaj še Paula Kleeja. Velja namreč za slikarja iz obdobja moderne, ki je naslikal največ vrtov. Rastline so ga vedno znova prevzele, tudi zato, ker se je čutil v duhu sorodnega z velikim Goethejem. Ta je v naravi iskal izraz notranjega reda, zakona, ki obvladuje vesolje in odreja njegov razvoj. S tem svojim delom in s slovesom velikega humanista in enega največjih in najbolj pristnih nemških umetnikov vseh časov je Goethe vplival tudi na delo likovnih umetnikov. Zato je tudi prav, da se je na münchenski razstavi - na ogled bo do 8. julija - znašel tudi posušeni list palme, ki ga je s potovanja po Italiji domov prinesel Goethe.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje