Razstava hkrati obeležuje 150. obletnico rojstva Maksa Fabianija in 120. obletnico Regulacijskega načrta za Ljubljano. Fabiani ga je brezplačno izdelal po potresu leta 1895, čeprav je mestni svet nalogo zaupal drugemu arhitektu. Načrt namreč predstavlja začetek modernega urbanističnega načrtovanja na ozemlju Slovenije. Kustos Matevž Čelik je pripravil sorazmerno skrčen, a vzoren zgodovinski prerez zajetega časovnega obdobja. Predstavi nam ključne dejavnike na področju urbanizma, oriše značilnosti časov v sklopih o Fabianijevi, Plečnikovi in modernistični Ljubljani, se dotakne družbenopolitičnih razmer, v katerih je nastajala in se razvijala arhitektura mesta, ter zazna nekaj simptomatičnih točk, s katerimi smo se soočali v preteklosti oziroma se srečujemo danes.

Tako dobimo pregledno in predvsem faktografsko sliko urbanističnih premikov Ljubljane, s poudarkom na razvojnih tokovih: mesto je pri tem razumljeno predvsem kot predmet razvoja, razvojna paradigma je videti samoumevno ključna, odločitve urbanistov oziroma dejanske prostorske spremembe pa so predvsem stvar stroke, ki aktivno sodeluje z oblastjo. Ultimat razvoja kot enega ključnih dejavnikov total(itar)nosti družbene ureditve, tako v socializmu kot v "tržnem gospodarstvu", se udejanja prek ozkih strokovnih krogov; z drugimi besedami, produkcija vednosti kot (manifestacije) oblasti, fenomena, ki ga je opisal Michael Foucault, povzroča posledice, ki so vidne v prostoru in urbanističnih zasnovah.

Tako predstavljen urbanistični kontekst je v spremnem besedilu razstave razrahljan z omembo, da je za urbanizem eden pomembnih izzivov tudi "oblikovanje novega vključujočega, demokratičnega modela, kjer bodo državljani razumeli svojo odgovornost za skupni prostor", s čimer se kustos dotakne tudi ključnega problema pri načrtovanju prostora. To dobronamerno, vendar nerazdelano stališče tvega ujetost v past protislovja. Urbanizem, ki hoče biti resnično demokratičen, namreč lahko zgolj izhaja iz razmer, ki jih soustvarjajo žive skupnosti, in jim ne more vsiljevati receptov. Pri tem po eni strani ne moremo govoriti o državljanih, temveč o občanih, torej o vseh, ki živijo v specifičnem lokalnem prostoru, po drugi pa ne moremo sprejeti nekega pokroviteljskega pogleda, ki od ljudi že a priori terja razumevanje odgovornosti za skupni prostor. Nikakor namreč ne more biti samoumevno posploševanje, da ljudje te odgovornosti ne dojemajo, niti da jo urbanisti nujno razumejo. Skupni prostor namreč razumemo kot organsko, večpomensko, odprto in pretočno paradigmo; ne gre le za materialno stvaritev, temveč tudi za idejo; je daleč od tega, da bi bil zgolj fizično oblikovan, urejen, reguliran in nadzorovan – je predvsem politično vprašanje, vprašanje mišljenja in izvajanja politike v skupnosti in skupnem (to je v pogojih, ki sploh omogočajo resnično politiko in sežejo daleč onkraj banalne delitve na izvoljene odločevalce in njihove volivce).

Zavedanje o potrebi po "vključujočem modelu" razstava tako v resnici pusti na ilustrativni ravni. To je še bolj izrazito iz povsem konkretnega razloga: medtem, ko obiskovalce neposredno nagovarja z vprašanjem po predlogih, kako bi sami izboljšali Ljubljano, jim hkrati ponuja predstavitve zaključenih prostorskih načrtov, kot je denimo projekt Partnerstvo Šmartinska (2008), a se izogne njihovi umestitvi v lokalni družbenopolitični kontekst in se omeji na opise njihove tehnične in poslovne plati. Tako ustvari že mnogokrat videni vtis promocije navidezne participatornosti občinstva (občanov), ki naj svoje ideje in želje napišejo na listke in jih vtaknejo na za to predvideno mesto, obenem pa nekritično kaže velike "razvojne" projekte, "investicije" in "javno-zasebna partnerstva" kot že zabetonirane rešitve nekih velikih, bogatih in odtujenih odločevalcev. Reči hočemo, da poziv k soudeležbi v razstavi v teh razmerah kljub dobremu namenu izzveni neposrečeno, morda celo cinično.

"Bi Ljubljana lahko postala središče nastajajočega ustvarjalnega razreda?" se sprašuje Markus Schaefer iz Hosoya Schaefer Architects iz Züricha – citat beremo na enem izmed razstavnih panojev – in predlaga urbanistično načrtovanje kot zagovornika družbe znanja, hkrati pa sodeluje z Mestno občino Ljubljana, BTC-jem in številnimi lokalnimi podjetji pri projektiranju Partnerstva Šmartinska. Projekt zaznamujeta velik park in zelena aleja med mestnim središčem in BTC-jem. Ob parku je predvidena tudi poslovno-stanovanjska stavba K66, za zdaj pa je zrasla le Kristalna palača, na območje prihaja še multinacionalka IKEA. Pa realizacija tovrstnega projekta zares prispeva k "družbi znanja" ali gre prej za floskulo, ki prikriva dejansko produkcijo visokoizobraženih prekercev, še posebej pripadnikov in pripadnic "ustvarjalnega razreda"?

Tudi pri predstavitvah drugih projektov zadnjega obdobja velikih "investicij" pogrešamo umestitev v lokalni politični kontekst, če že ne jasen kritični pogled. Za te velike projekte bi sicer stežka trdili, da so urbanistični v pomenu, ki zajema široko razumevanje kompleksnosti, protislovij in izzivov telesa mesta; prej gre za re- ali pa kar deurbanizacijo posameznih lokacij, ki hočejo postati vase zaprta gentrificirana, dobičku podrejena območja. Arhitekturna srenja (mislimo na arhitekte in biroje na in ob pozicijah moči) tem izzivom očitno sledijo po inerciji, brez veliko spraševanja o vplivu, kaj šele političnem pomenu oblikovanja delov mesta, ki v resnici temeljijo na arbitrarnih odločitvah upravljavcev finančnih vzvodov – četudi ob deklarativni skrbi za (zdaj spet popularen) javni prostor.

Na razstavi tako zasledimo informacije o projektih Tobačna mesto (2006–2014), Emonika (2002–2014) in Novi Kolizej (2004–2012), ki pa v nobenem primeru ne zajamejo njihove problematične dobičkonosne naravnanosti, niti gentrifikacijske, kaj šele morebitne koruptivne plati. Ob vizualnih predstavitvah teh projektov pa v spremnem zapisu razstavnega bloka z naslovom Ljubljana in investitorji zasledimo ugotovitev, da "Ljubljani v času gospodarske rasti ni uspelo pripraviti novega urbanističnega načrta, s katerim bi zasebnemu sektorju lahko ponudila ustrezna partnerstva pri vlaganju v mesto". Ob ekonomističnem dojemanju razvoja (gospodarska rast kot samoumevno ključni kriterij) je še izkazana samoumevnost potrebe po ugajanju "zasebnemu sektorju", ki v tem primeru pomeni bogate vlagatelje z željo po dolgoročnih dobičkih generiranih na račun predrugačenja vsakega koščka skupnega prostora v bolj ali manj prikrite komercialne namene. V nadaljevanju zapisa beremo pojasnilo, da je gospodarska kriza leta 2010 povzročila finančne težave investitorjev, posledično pa so za velikimi zasebnimi projekti – potrjenimi znotraj zadnjega mestnega prostorskega načrta – ostale odprte gradbene jame. Iz tega opisa sledi sklep, da je v prihodnosti potrebno boljše povezovanje ekonomskega in prostorskega načrtovanja, kot da prostorsko načrtovanje že ne vključuje – med mnogimi drugimi – tudi ekonomske razsežnosti rabe prostorov.

Kriza je tako videti kot priročen izgovor za obstoječe absurde privatizacije mestnega prostora, ki bi že glede na svoj obči namen moral biti skupni. Tako denimo glavna ljubljanska železniška postaja, ena izmed žrtev metode javno-zasebnega partnerstva, danes ne premore niti ene zaprte čakalnice (potniki pogosto sedijo kar na tleh prehodnega prostora), nudi pa denimo restavracijo McDonalds; na takšen način mesto simbolično kaže svojo gostoljubnost – prišleki in turisti, ki uporabljajo javni prevoz, naj pač plačajo, da se lahko usedejo v zasebnih lokalih med čakanjem vlaka. Medtem pa "finančne težave" investitorje, a tudi mestno in državno upravo menda razvezujejo odgovornosti za že tako vprašljivo, zdaj še ustavljeno prenovo in provincialno zanemarjenost osrednje postaje. Precej slabe železniške povezave ob tem govorijo že same zase.

Kje se potemtakem zatika pri izvajanju zadnjega sprejetega prostorskega načrta (2010) in kako soustvarjati resnično vključujoče razmere planiranja skupnega prostora, bi lahko bilo vprašanje, ki bi ga razstava Načrti, pasti in alternative na široko odprla. Janez Koželj, beremo iz citata na razstavi, vidi mesto kot "živ organizem, ki ga je mogoče usmerjati s prožnim in ustvarjalnim, podjetnim pristopom na način, kot se upravlja veliko podjetje". Za podjetja, zlasti velika – z drugo besedo korporacije – je značilna vertikalno zastavljena, hierarhična organizacija, ki nima veliko s konceptom skupnega. Mesto, razumljeno kot podjetje (pojem je sicer precej konceptualno nezdružljiv s pojmom živega organizma), tako predvsem sledi logiki vsesplošne financializacije, to početje pa priročno maskira z javnim; ki pa ni isto kot skupno, saj nad javnim zmeraj bedijo sistemi nadzora, upravljanja in oblikovanja prostora ter procesiranja teles v njem, ki nimajo veliko skupnega z življenjskimi interesi lokalnih skupnosti. Širjenje javnega prostora (npr. širjenje območij za pešce na račun avtomobilskega prometa) je tako lahko dvoumni proces, saj poleg ugodja nemotenega pešačenja in kolesarjenja velikokrat pod budnim očesom nadzornih kamer – postavljenih mimo volje občanov – spodbuja turistifikacijo in spremljevalne dobičkonosne "urbane" dejavnosti, ki jih lahko zaganjajo in iz njih črpajo koristi le imetniki presežnega kapitala. S tem se uspešno vzdržuje in spodbuja obstoječi družbeni ustroj oziroma neenakost.

"To je neke vrste izložba slovenske arhitekture tega časa in združuje sodobne arhitekturne intervencije z veliko zgodovino Ljubljane, z mostovi in obrežnimi gradnjami Jožeta Plečnika," beremo še en citat z razstave, izjavo Dietmarja Steinerja (člana žirije Evropske nagrade za urbani javni prostor 2012) na temo prenove središča mesta. Že, vendar nas butična podoba mestnega središča kljub mnogim dejanskim izboljšavam kakovosti prostora ne sme preslepiti. Prikupne fasade, nadzorovani javni prostori in všečne nakupovalne ulice hkrati tvorijo običajno mestno podobo Zahoda, ki z(a) estetizacijo urbanega tkiva skriva svojo manj luštno plat oziroma naličje – bedo zatiranja, kriminalizacije življenja, brezdomstva (ki ga mestni arhitekti pretkano "preprečujejo" z "antiklošarskimi" klopcami), razslojevanja, komercializacije, getoizacije in nenazadnje same buržoazne paradigme kot povzročiteljice razkroja družbenega, občega, skupnega. Tudi ob pogledu v preteklost najdemo primere podobnih estetizacij razslojevanja. Leta 1975 je denimo arhitekt Edvard Ravnikar v središču Ljubljane omislil zazidavo Ferantov vrt kot manjšo urbanistično celoto višje kategorije, namenjeno tedanjemu višjemu razredu (domnevno brezrazredne družbe). Projekt je enkraten in dragocen, tudi ob dejstvu, da zelo spoštuje in tudi ohranja urbano dediščino Emone, a ima tudi to drugo, morda manj vidno, a nič manj pomembno razsežnost.

"Le oni, ki ljubi in polepšuje svoj lastni dom, more in zna ljubiti tudi dom vseh – mesto," je zapisal Maks Fabiani leta 1899. Ta citat je edina točka pričujoče razstave, ki se posredno dotakne splošnega oziroma občega: Fabiani namreč govori o mestu kot o domu vseh. Čeprav so se po njegovih izhodiščnih temeljnih motivih mesta ravnali vsi prihodnji urbanistični načrti Ljubljane, je urbanistični izraz volje do mesta kot predvsem skupnega prostora oziroma generatorja občega že po kratkem povojnem obdobju izhodiščne socialistične ureditve začel upadati do točke, ko je izrazito hierarhično gospodarjenje z mestom dokončno oklicano za legitimno početje odkrito korporativnega značaja; upravljanje z mestom (kot korporacijo) je nazadnje prepuščeno peščici ljudi na oblasti, četudi je utemeljeno z občasnimi volilnimi rituali.

Odtujitev upravljanja prostora od ljudi, občanov, je le širši sindrom obstoječega, ki ga na globalni ravni zasledujemo že dalj časa. A hkrati potekajo manj vidni, a zato nič manj pomembni številni boji za prostor skupnega, od nam najbolj znanih ljubljanskih Metelkove mesta, Tovarne Rog, Bojze ter vznikajoče koprske Inde prek dunajske Pizzerie Anarchie, atenske Ville Amalie in istanbulskega parka Gezi do avtonomnega vrtnarjenja in še mnogih drugih prostorov samoorganizacije po vsem svetu: začasnih zasedb ulic, fakultet, kinodvoran, medijskih hiš itd. Potekajo pa tudi še manj vidni, bolj individualni mikroboji za prostor, kot so boji stanovalcev z vsiljenimi korporativnimi upravniki večstanovanjskih stavb, ki v polje čedalje manj nedotakljivega zasebnega (individualno stanovanje) postopoma vdirajo z vedno novimi načini kovanja dobičkov na račun stanovanjske zgoščenosti in monopolnega nadzora nad vitalnimi funkcijami objektov.

Boji za avtonomijo prostorov skupnega so živa manifestacija nenehno spreminjajočega se, drugega urbanizma, ki zelo odstopa od ustaljenega kanona urbanizma "ptičje perspektive", razumljenega v kontekstu zamejene vede oziroma stroke. Če je kaj značilnost urbanizma danes, je to ravno njegova povezava z manipulacijami s prostorom skupnega, ki izhaja iz in se navezuje na obstoječe družbene razmere. Za abstraktno zamegljenimi problematikami "politične nestabilnosti", "trajnostnega razvoja" ali "mobilnosti" se namreč skriva temeljno vprašanje prevladujoče izkoriščevalske agende in boja zatiranih proti statusu quo, ki je ključen za vzdrževanje kapitalističnega stanja.

Konferenca Prihodnost urbanizma
V navezavi na dediščino Maksa Fabianija, ki je mesto razumel kot nikoli nedokončan projekt, si je MAO zadal težko nalogo premišljevanja izzivov urbanizma v prihodnosti. A podobno kot pri razstavi smo tudi med konferenco Prihodnost urbanizma pogrešali jasnejšo umestitev prispevkov v kontekst obstoječih družbenih razmer, onkraj omejitve na dominantni ekonomski, finančni in gospodarski pogled na družbo in njene prostorske zagate. Tako široko zastavljena tema sicer odpira številne možnosti za poglobljene teoretične intervencije, vendar so predstavitve povabljenih udeležencev in udeleženk večinoma obtičale na ravni mešanice samopredstavitev in hvalnic poslovnem modelu »neoliberalizma s človeškim obrazom«. Ni bilo namreč zaslediti bistvenih odmikov od razumevanja urbanizma kot discipline v službi vzdrževanja prevladujoče kapitalistične reprodukcije, pa čeprav pod plaščem spoštovanja javnega prostora, ki je postal že redna mantra gentrifikacijskih urbanističnih modelov.

Nekaj klasičnih primerov manipulacije vlagateljev v javno-zasebna partnerstva (ta so danes sicer eden osnovnih načinov parazitiranja zasebnega na javnem – ki pa parazitira na skupnem) z javnim prostorom smo zasledili med tehnično zelo dovršeno predstavitvijo Markusa Schaeferja, ki je ponudil zanimiv vpogled v model razvoja velikih mest skozi zgodovino, na svetovni ravni, ter pri tem postregel z obilico faktografskih podatkov in vizualnega gradiva. Čeprav nas je predavatelj med drugim prepričeval, kako je pri načrtovanju prostora mogoče uspešno uporabiti določene makroekonomske indikatorje, ki odražajo pristop od spodaj navzgor, nas je prek nekaj primerov seznanil s pragmatičnim poslovnim modelom oziroma načinom razmišljanja o prostorski problematiki, ki je puščal precej nasprotni vtis.

Anastasia Smirnova je med precej izčrpno predstavitvijo delovanja moskovskega inštituta Strelka, kjer dela kot programska direktorica izobraževalnega programa, izpostavila, da v ruščini ni izraza »javni prostor«, kot možni približek pa je omenila "kolektivni prostor". Ta distinkcija, izhajajoča iz specifike jezika, se nam zdi še posebej zanimiva glede na zgoraj obravnavano pomembno razliko med javnim in skupnim (kolektivnim). Iz predavateljičine predstavitve smo zaslutili trend prevzemanja zahodne poslovne agende v urbanizmu in arhitekturi Vzhoda, ki jo v Rusiji menda upočasnjuje primanjkljaj informacij; vnovič smo se srečali z domnevno neizogibnim diktatom razvoja in konceptom mesta kot generatorja gospodarstva (ne pa na primer socializacije); poudarek je bil spet na vlogi strokovnjakov, kar se nekako ni ujemalo s hkrati predlaganim holističnim pristopom k načrtovanju prostora.

Marko Peterlin z ljubljanskega Inštituta za politike prostora je uvodoma spregovoril o zgodovini prostorskega načrtovanja in se med drugim navezal na zanimivo zgodovino ljubljanske Slovenske ceste v stoletnem obdobju. Pri tej aktualni temi smo pogrešali kakšen kritičen izziv, takšno bi denimo lahko bilo vprašanje nepričakovane umestitve številnih uličnih reklamnih tabel v novo podobo glavne ceste, ki hoče postati mestna "dnevna soba". V dnevnih sobah namreč ponavadi ni vpadljivih komercialnih sporočil. Bodo table namenjene neprofitnim vsebinam? Zabavno pa je bilo slišati, da sta bila začasna "otoka" z mizami in stoli, postavljenimi kot v gostilni, ki naj bi nakazala smer prihajajoče prenove Slovenske, "gverilski projekt".

Aristide Antonas iz Antonas Office iz Aten je poskušal povezati koncept virtualnega prostora z nekaterimi odprtimi vprašanji fizičnih prostorov mesta. Določen potencial vidi v domnevi, da množična uporaba interneta povzroča določeno homogenizacijo, ki naj bi jo bilo smiselno prenesti v procese spopadanja z urbanističnimi izzivi sodobnih mest. Predavatelj se je pri tem oprl na nekaj pomembnih iztočnic, kot sta getoizacija prebivalstva in ločevanje mestnih struktur, vendar nam ni predstavil jasnejše konceptualne povezave med njima in kontekstom informacijske homogenizacije.

Urbanizem ni ekskluzivna stvar "odločevalcev"
Ob tovrstnih vložkih je prevladal vtis o videnju prihodnosti urbanizma v nadaljevanju obstoječega ali natančneje v njegovi nadaljnji reinvenciji, kar nas navdaja z vtisom o pomanjkljivem razumevanju kompleksnosti urbanistične misli in sedanjosti, ki ju tako konferenca kot tudi razstavni kontekst premalo (če sploh) umestita v kontekst skupnega. Urbanizem kot ekskluzivno zadevo "odločevalcev" – simbioze vladajočih strankarskih predstavnikov in strokovnjakov, z navidezno možnostjo vključevanja vseh zainteresiranih – del ljudstva že razume kot problem, tako na lokalni kot na širši ravni. Dogodka tega dejstva nista zaznala, ozavestila ali vsaj nakazala, temveč sta obtičala znotraj rahlo razrahljane, a zato nič manj boleče neoliberalne paradigme. Je pa vsekakor hvale vreden vsaki poskus in prispevek MAO k odpiranju debate in vpogledov v precej zanemarjen lokalni urbanistični kontekst.

Nenad Jelesijević