Razstava Imaginarni vrtovi bo ponudila vpogled v umetnikove imaginarne vrtove in v francosko kulturo 18. stoletja, piše jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug. Med razstavljeni deli v muzeju izpostavljajo sliki Stopnišče parka palače Farnese v Capraroli in Park na jezeru.
Slikoviti šarm idealiziranih vedut
Sliko Park na jezeru Narodni muzej v Beogradu hrani v zbirki tuje umetnosti od julija 1949, ko so iz povojne Nemčije vrnili več umetniških del. Slika, kot tudi celotna Robertova umetnost, združuje raznolike fenomene francoske vizualne kulture 18. stoletja. Utemeljena je v senzibilni kulturi razsvetljenskih pogledov na naravo in slikovite estetike v času popularne forme idealiziranih vedut. Park na jezeru upodablja imaginarno podobo, v kateri se prepletajo Robertovi spomini na vrtove italijanskih renesančnih vil in njegove izkušnje oblikovalca vrtov francoske elite. Njegova komunikacija s teoretiki hortikulture, katerih vrtove je oblikoval, je pripomogla k slikarjevemu slovesu najnaravnejšega ustvarjalca slik in vrtnih "slik."
Spremna besedila na razstavi, ki jo bodo odprli 22. februarja, bodo obiskovalce seznanila s procesom konserviranja slik, različne analize in raziskave pa jim bodo omogočile, da se seznanijo s skrivnim življenjem umetnin, piše Tanjug.
Slikar pokrajin in oblikovalec vrtov
Hubert Robert (1733-1808) se je najprej učil v delavnici kiparja Michel-Angeja Slodtza. Ta ga je spodbujal, naj se raje posveti slikarstvu. Leta 1754 je odpotoval v Rim, kjer je preživel 11 let. Študiral je na Francoski akademiji v Rimu. V Rimu se je srečal s francoskim slikarjem Fragonardom, še posebej pa sta nanj vplivala Giovanni Battista Piranesi s svojimi grafikami, na katerih je upodabljal rimsko arhitekturo, in slikar vedut Giovanni Paolo Pannini. Veliko je risal, motive iz skicirke pa je v poznejših letih pogosto uporabil tudi na slikah.
Leta 1765 se je vrnil v Pariz, naslednje leto je postal član Kraljeve akademije. Snov za svoje slike je pogosto črpal iz risb, ki jih je prinesel iz Italije. Poleg Italije je med drugim slikal motive iz Versaillesa in juga Francije, upodabljal je francoska mesta, ruševine in pomembne dogodke, kot na primer uničenje hiš na Pont de Neuilly, Pont Notre-Dame in Pont au Change ali požara, ki sta zajela pariško Opero 1777 in 1782. Slikarje pokrajin in ruševin svojega časa je prekašal z bogastvom svojih domišljijskih idej. Leta 1778 je oblikoval grotto v parku dvorca Versailles in park dvorca Rambouillet za Ludvika XVI. v slogu angleške pokrajinske arhitekture. Ustvaril je cikel slik za notranjost več prestižnih hotelov. V 80. in 90. letih 18. stoletja je naslikal serijo oljnih slik za Veliko galerijo dvorca Louvre v Parizu. Po francoski revoluciji je bil v letih 1793 in 1794 zaprt, vendar je tudi v tem času slikal.