V gosteh politika slikarstva

Pregledna postavitev Miška Šuvakovića

Umetnostni teoretik in profesor Miško Šuvaković je lani pomladi postavil razstavo Politike slikarstva, ki zdaj gostuje v Cankarjevem domu.

Na razstavi si je mogoče ogledati približno 40 del.

Dela, ki najbolje predstavljajo slovensko umetnost zadnjih 30 let, je izbral Miško Šuvaković.

Zanjo je Šuvaković zbral približno 40 del slovenskih umetnikov, ki najbolje prikazujejo čas poznega socializma in tranzicije; v precep je profesor beograjske univerze vzel obdobje od leta 1975 do nastanka razstave. Na razstavi si je tako med drugim mogoče ogledati dela skupin OHO in Irwin, Andraža Šalamuna, Gustava Gnamuša, Sergeja Kapusa, Franceta Grudna, Dušana Kirbiša in Dušana Fišerja, ki so del zbirke Obalnih galerij.

Sodelovanje Medveda in Pirnat Spahićeve
Ljubljansko razstavo, ki bo na ogled do 13. marca, sta postavila kustos Obalnih galerij Piran Andrej Medved in Nina Pirnat Spahić, voditeljica razstavnega programa Cankarjevega doma.

Pisan pregled zvrsti
Dela sodijo v različne likovne zvrsti; svoje predstavnike na razstavi bodo imeli konceptualna umetnost, fundamentalno ali analitično slikarstvo, slikarstvo eklektičnega postmodernizma, retroavantgarda in visoko estetizirano slikarstvo tranzicijske Slovenije.

Knjiga in zloženka
Miško Šuvaković, ki je tudi profesor na beograjski univerzi za umetnost, je ob postavitvi razstave na Primorskem pripravil tudi posebno knjižno izdajo Artes. Ta je naprodaj tudi ob ljubljanski razstavi, poleg tega pa je Cankarjev dom založil tudi razstavno zgibanko s skrajšanim besedilom Miška Šuvakovića.

Prvi videz vara
"Na prvi - naivni - pogled bi lahko rekli, da umetnost v Sloveniji opredeljujejo ideološko usmerjene eksplicitne umetniške prakse (OHO, NSK - Irwin) in ideološko nevtralne umetniške prakse (Andraž Šalamun, Tugo Šušnik, Tomo Podgornik, Savo Valentinčič, Gustav Gnamuš, Tanja Špenko, Žarko Vrezec, Emerik Bernard, Marija Rus, Bojan Gorenec, Sergej Kapus, France Gruden, Dušan Kirbiš, Dušan Fišer, Marijan Gumilar ...).

Althusserl-lacanovsko tolmačenje hoče pokazati nasprotno, da je tisto, kar izključi družbeno - na primer iz abstraktnega formalističnega, eklektično postmodernističnega in sodobnega slikarstva v času medijev - prav tisto, skozi katero se to družbeno konstituira. To, skozi kar se družbeno izključuje iz umetnosti in skozi kar se družbeno konstituira, ni nikakršen predčloveški kaos ali globina prvobitne narave, ampak določena družbena praksa, označevalna praksa, to pa pomeni dejanski temelj tistega, kar je Freud poimenoval nezavedno. Zato ta razstava tudi nosi ta robati, a vendar zapeljivi naslov: Politike slikarstva," je ob prvi postavitvi zapisal Šuvaković.