Njegove duhovite in domiselne slike se, so prepričani v Tatu, upirajo vsakršni klasifikaciji. Kot napovedujejo v muzeju, bo razstava Kleejeva dela osvetlila v novi luči: na enem mestu bodo zbrane slike, risbe in akvareli iz različnih svetovnih zbirk.

Postavitev bodo uvedla umetnikova dela, nastala v času prve svetovne vojne, ko je Klee razvil svoj abstraktni barvni "patchwork", ki je postal pozneje v hipu prepoznaven in sinonim za njegovo ustvarjanje. Osrednji del razstave bo posvečen obdobju, ko je umetnik poučeval in ustvarjal na šoli Bauhaus. Abstraktna platna, ki jih je ustvaril tedaj, so mu prinesla mednarodno slavo.

Stiska hrani navdih
Radikalne spremembe so v Kleejevo ustvarjanje prinesla 30. leta prejšnjega stoletja. Potem ko se je preselil v Düsseldorf, je moral pred nacisti z družino kmalu pobegniti v Švico, njegova dela pa so odstranili iz javnih zbirk v Nemčiji. Kljub politični situaciji, finančni negotovosti in pešajočemu zdravju je tedaj ustvarjal zelo veliko.

Majhna, ekspresivna platna, zbrana skupaj tako, kot si je to zamislil že umetnik sam, bodo v Tate Modern obiskovalcem ponudila priložnost, da njegovo umetnost razumejo na način, kot jo je razumel umetnik sam, in obenem dojamejo njegovo ključno vlogo v zgodovini svetovne umetnosti. Klee je namreč proces ustvarjanja razumel kot spontano kreativnost in naravno rast, ki jo je ponazoril s svojim opisom risbe kot "peljanja črte na sprehod". Razstava bo na ogled od 16. oktobra do 9. marca prihodnjega leta.

Sanjske abstrakcije
Klee se je rodil v kraju Münchenbuchsee blizu Berna. V letih 1898-1901 je v Münchnu pri Antonu Ažbetu in Franzu von Stucku študiral slikarstvo. Nekaj mesecev je preživel v Parizu in se navdušil nad impresionisti.

Čeprav se je njegova kariera po letu 1910 nenehno vzpenjala, pa je bilo tudi v njegovem življenju nekaj manj prijetnih obdobij. Eno je nastopilo konec dvajsetih let, ko je Klee postajal čedalje bolj nezadovoljen z vedno večjim poudarjanjem funkcionalizma na šoli Bauhaus, na kateri je poučeval. To je bil tudi razlog za Kleejev odhod s šole. Povsem iz drugačnega razloga pa je Klee izgubil profesuro na umetniški akademiji v Düsseldorfu. Bilo je to leta 1933, ko je Hitler postal kancler in ko je bila Kleejeva umetnost razglašena za izrojeno. Že čez nekaj let pa je Kleeja prizadela še ena nesreča. To je bila bolezen sklerodermija, zaradi katere je po letu 1937 vedno težje slikal. To ga je zelo težilo, kar se je izrazilo tudi v ustvarjalnosti njegovega poznega obdobja, ki ga zaznamuje melanholično razpoloženje.

Klee je v slikarstvu združil abstraktnost Kandinskega z govorico sanjske risbe, polno simbolov in elementov nadrealizma. Po potovanju v Tunizijo in odkritju mediteranske svetlobe je uporabljal bogato, skladno in toplo lestvico barv. V zadnjem obdobju pa so njegove barve potemnele in v slikah je mogoče zaznati tudi politične aluzije. Ustvaril je še vrsto grafik z grotesknimi potezami in jedkim humorjem.

Svobodne ptice in ribe
Zanimivo je Kleejevo gravitiranje okoli motiva ptice in ribe. Ti živali sta mu predstavljali metafizično v življenju, kajti to sta živali, ki prebivata v drugih sferah (v zraku in vodi) kot človek; bivata v drugih vzporednih svetovih, ki jih morda ne vidimo zmeraj, ki pa zato vseeno obstajajo. Ptica, posebno labilno postavljena na tanko brv ali ost, pomeni Kleeju tudi kot metafora človeka, ki lahko iz življenja hitro omahne v smrt.