Na njej bodo predstavljeni najpomembnejši mejniki v razvoju hrvaške arhitekture od 30. let do danes. Seznaniti se bo mogoče s 85 deli hrvaških arhitektov. Večina stavb je v Zagrebu in drugih hrvaških mestih, nekatere pa tudi v Mariboru, Sarajevu in Bruslju. Med mednarodno najbolj prepoznavnimi deli sta Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu arhitekta Igorja Franića in Urgenca zagrebške splošne bolnišnice, ki jo je narisal Davor Katušić.

V Umetnostni galeriji Maribor (UGM), kjer so sodelovali pri pripravi razstave, pojasnjujejo, da je v tridesetih letih 20. stoletja, v obdobju vzpona industrializacije, arhitektura pripomogla k oblikovanju moderne urbane identitete na Hrvaškem in obenem ustvarila ugodne prostorske pogoje vse bogatejšemu meščanskemu razredu.

Hkrati je bila izredno socialno angažirana, kar ne preseneča, saj je bila velika večina arhitektov, ki so sodelovali s svetovno priznanimi arhitekti, progresivnih levičarjev. V procesu urbanizacije in zavezništvu modernizma in socialističnega političnega projekta 50. in 60. let je arhitektura pridobila ugled in postala ena izmed vodilnih kulturnih in tehničnih ved ter pomemben simbol gradnje "nove družbe", ki se je nagibala v smer utopije.

Tudi po osamosvojitvi našla svoj modus operandi
Po osamosvojitvi leta 1991 je progresivna arhitektura v dereguliranem okolju našla svoj novi 'modus operandi' in tako vzpostavila kritičen odnos do tranzicijskih ter posttranzicijskih okoliščin. Rezultat tega razvoja je veliko kakovostnih arhitekturnih realizacij, katerih skupna točka je posodobljena ambicija, ki se nanaša na različne vire, od prikazovanja politične moči do izboljšanja socialnega standarda, še pojasnjujejo v UGM-ju.