Tretji in sklepni del projekta Umetnost tridesetih let iz zbirk Moderne galerije končuje zgodbo o slovenskem likovnem ustvarjanju v zadnjem obdobju življenja prve jugoslovanske države. Foto: Moderna galerija
Tretji in sklepni del projekta Umetnost tridesetih let iz zbirk Moderne galerije končuje zgodbo o slovenskem likovnem ustvarjanju v zadnjem obdobju življenja prve jugoslovanske države. Foto: Moderna galerija
Zdenko Kalin: Petelin (1938)
Upodabljanje stvarnosti postane konec tridesetih let ponovno prednostna naloga slovenskih likovnih umetnikov. Foto: Moderna galerija
Stane Kregar: Potopljeni čolni (1956)
Na razstavi zasledimo dela umetnikov, ki so slovensko likovno okolje obvladovali tudi v desetletjih pred politično napetimi tridesetimi leti in po njih. Foto: Moderna galerija

Gre namreč za predstavitev tretjega dela trilogije Umetnost tridesetih let iz zbirk Moderne galerije. Spodnje prostore Moderne galerije obvladujejo dela Božidarja Jakca, Franceta Kralja, Staneta Kregarja, Mihe Maleša, Zorana Mušiča, Gabrijela Stupice in drugih.

Nemoč umetnosti izolirati se od politike
Postavitev po zasnovi Igorja Kranjca predstavlja umetnost iz obdobja vedno hujših političnih napetosti. Te so se kazale tudi v delu umetnikov, ki so se pogosto (prostovoljno ali zaradi nuje) predali populizmu, ki je zavladal v tedanji politiki. Režimi so opredeljevali zaželeno in nezaželeno umetnost (najbolj skrajni izraz tega pojava je bila verjetno identifikacija primerkov degenerirane umetnosti, ki je zaznamovala kulturno življenje v nacistični Nemčiji) in skušali predpostavke svoje umetnosti infiltrirati v umetnost.

Tudi na Slovenskem so si politične elite med letoma 1938 in 1941 bolj kot prej prizadevale za kar največji nadzor nad umetniškim ustvarjanjem. Od umetnikov se je zahtevala državotvornost in upoštevanje družbene in nacionalne vloge umetnosti. Seveda pa to ne pomeni, da se noben ustvarjalec ni izognil temu pritisku in ni se posvetil izgrajevanju povsem samosvoje umetniške govorice.

Vrnitev k "trdnemu svetu"
Slogovno sta kiparstvo, slikarstvo in grafiko tega obdobja obvladovala (barvni, poetični in plastični) realizem in naturalizem. Izbira sloga pa je obenem pogojevala tudi izbiro predmetne snovi; v tem obdobju je prevladovala žanrska motivika. Šlo je torej za vdor tradicionalizma v umetnosti, ki je sledil razmahu konservativizma v politiki. Bila je to zastranitev poprejšnje modernistične inovativnosti, kritičnega ustvarjanja z medijem in individualne izpovedne semantike. V ospredje je namesto "neuporabne in nepraktične" sanjskosti in abstraktnosti stopilo življenje v vseh svojih pogledih.

Razstavo spremlja katalog, katerega del je posvečen študiji na osnovi primerjav in upoštevanja mednarodnega konteksta ter na osnovi analize umetniških del, v kateri kustos razstave Igor Kranjc ugotavlja, da se je konec tridesetih slovenska kultura znašla v tragičnem zgodovinskem položaju, ko je na račun individualnega pretehtalo načelo "kolektivnega pojmovanja umetniškega ustvarjanja".